Priročnik za pedagogiko, ki se zaveda raznolikosti

2.3.1 Migracija

Migracije so fenomen, star toliko, kot človeštvo samo. Ljudje so bili najprej nomadi, stalno naselili pa so se šele, ko so začeli kmetovati. Migracija označuje dolgoročno prestavitev osrednjega prostora življenja onkraj administrativnih meja (Zvezna centrala za politično izobraževanje, 2020). Ne obstaja splošno veljavna definicija, kako velika naj bo razdalja ali kako dolgo časovno obdobje, da bi neko gibanje označili za migracijo. Združeni narodi denimo razlikujejo med več kot trimesečno (= začasno) migracijo in več kot enoletno (= trajno) migracijo. Če ljudje pri tem prečkajo državne meje, govorimo o mednarodni migraciji. Selitve znotraj države imenujemo notranje migracije. Tudi znotraj Evropske unije pogosto govorimo o evropski notranji migraciji, saj prosto gibanje znotraj Evropske unije praktično ni podvrženo nobenim pravnim omejitvam. Poleg razdalje in časovnega trajanja razlikujemo tudi med motivacijami za mobilnost ljudi. Migracije zaradi dela, za ustanovitev ali združitev družine, za boljše izobraževalne priložnosti in zaradi zasledovanja in nasilja (=beg) sodijo med najpogostejše razloge (prav tam).

Današnje globalne migracije in razlogi zanje so poleg tega povezani s kolonizacijo globalnega juga. Bogastvo globalnega severa in razvoj evropskih nacionalnih držav temelji na kolonizaciji, zasužnjevanju ljudi, na še naprej obstoječih strukturnih neenakostih v svetovnem trgovinskem sistemu ter na restriktivnih migracijskih režimih. Stoletja trajajoče zatiranje ter ropanje naravnih virov, denimo nafte, kobalta itd., so, skupaj z vojnami in naravnimi katastrofami, večino držav globalnega juga pahnili v revščino (Fischer-Tiné, 2016).

Od sredine 20. stoletja si je večina nekdanjih kolonij / držav globalnega juga sicer priborila politično neodvisnost, vendar gospodarski vpliv nekdanjih kolonialnih sil ostaja zelo velik. Globalni sever uvaža surovine in poceni izdelke, proizvedene z izkoriščanjem – denimo v izkoriščevalskih podjetjih na globalnem jugu. Pri tem je običajna praksa izplačevanje plač, ki ne zadostujejo za preživetje, ter umanjkanje zahtev glede varnosti delavcev in varstva okolja (prim. CCC 2018, str. 2). Oboroženi spori glede virov ter klimatska kriza pa položaj za ljudi na globalnem jugu še dodatno zaostrujejo in so poleg ekonomske brezizhodnosti dodatni razlogi za beg in migracije.

Na drugi strani pa je obstajalo in še vedno obstaja ciljano zaposlovanje migrantk_ov, namreč takrat, ko podjetja potrebujejo poceni delovno silo iz tujine (prim. Eurostat 2019; UN Migration Report 2017; UNHCR 2018). Globalno gledano je delež delovne sile s tujim državljanstvom najvišji v Združenih arabskih emiratih, kjer dosega 88%. Delavke_ci prihajajo predvsem iz Egipta, Bangladeša, Indije in Pakistana, največ pa jih je zaposlenih v gradbeni panogi (UNHCR 2018). Med drugimi je tudi Nemčija uporabljala to prakso zaposlovanja poceni delovnih migrantk_ov. Za ponovno izgradnjo Nemčije po drugi svetovni vojni je uvedla državno vodeno zaposlovanje migrantskih delavk_cev (gastarbajterke in gastarbajterji), ki so prihajali denimo iz Grčije, Italije, Jugoslavije, Maroka, Španije in Turčije. Ker pa ljudje niso samo delovna sila, so mnoge_i od teh migrantk_ov ostale_i v Nemčiji in ustanovile_i družine, ali pa so njihove družine prišle za njimi. Mnogi ljudje, ki jih v Nemčiji še vedno označujejo za migrante ali pa tujce, »Turki, Arabci«, – tudi v izobraževanju – so potomci teh delovnih migrantk_ov v 2. do 5. kolenu in s tem postmigrantke_i. V Nemčiji so se rodili in odrasli in ne govorijo več nujno jezika svojih staršev, starih staršev ali prastarih staršev. Mnogi med njimi kljub temu še vedno nimajo nemškega potnega lista (Akyol, 2011).

Beg in azil

Čeprav tabloidni mediji poskušajo prikazati, da Evropsko unijo »preplavljajo« migrantke_i, še posebej begunke_ci, živi le 3% svetovnega prebivalstva izven države, v kateri so se rodili. Če so ljudje prisiljeni migrirati zaradi vojne, zasledovanja ali lakote, govorimo o begu. Leta 2018 je bilo po vsem svetu na begu 71 milijonov ljudi. Večina, okrog 60%, je migrirala znotraj meja svoje države. Gre za tako imenovane notranje begunce. Velika večina mednarodnih beguncev, približno 80%, živi v sosednjih državah (prim. UNHCR 2019). Devet od desetih begunk_cev tako živi v državah globalnega juga. Med države globalnega juga, v katere se je zateklo največje število beguncev, sodijo Pakistan, Sudan, Turčija in Uganda. Nemčija sodi poleg njih med največje države gostiteljice na svetu (prav tam).

Begunci iz tretjih držav v Evropo prispejo po številnih poteh; legalno, denimo s turistično vizo, kot študenti ali z delovno pogodbo. Ker pa je legalni beg v Evropo od 90ih let naprej močno omejen in so zunanje meje EU z Evropsko agencijo za mejno stražo Frontex močno militarizirane, vse več ljudi v EU prihaja na pravno nepredviden, oziroma ilegalen, način – denimo po morski poti preko Sredozemlja ali po Balkanski poti. Poročila o begunskih ladjah v stiski že leta ne presahnejo več. Samo leta 2016 je v Sredozemlju utonilo več kot 5000 ljudi, neuradno število je verjetno še precej višje. Leta 2017 je utonilo 3100 begunk_cev in leta 2018 so prešteli 2300 mrtvih in pogrešanih (prim. UNO-Flüchtlingshilfe 2019). Sredozemlje je tako najbolj smrtonosna vodna pot na svetu, vendar ne zaradi zelo nevarnih voda, temveč zaradi neizvajanja reševanja ladij v stiski. Po navedbah UNHCR pred vrati EU vsak dan utone šest begunk_cev. Kriminalizacija civilnega reševanja na morju, kot v medijsko odmevnem primeru kapitanke Carole Rackete, ponazarja strategijo zapiranja EU, ki jo številni že dalj časa kritizirajo s pojmom Fortress Europe / Trdnjava Evropa.

Kdo je zadolžen za begunke in begunce urejata sporazuma Dublin I in Dublin II (prim. Asylkoordination Österreich 2016). Glede na sporazuma, je za osebo zadolžena tista država EU, v katero je begunka_ec najprej vstopil_a, to pa so v največji meri sredozemske države EU, kot so Grčija, Španija, Italija in Malta (Der Standard, 2019). Sredozemske države EU, ki tudi same ne sodijo med najbogatejše države v Evropi, ostajajo s tem vprašanjem prepuščene same sebi. Države v notranjosti se otepajo odgovornosti, saj je bilo vendar s sporazumom določeno, da je potrebno za azil zaprositi v državi, v kateri je oseba na begu prvič vstopila na evropsko ozemlje in je ta država pristojna za azilno prošnjo (Dublin II). Poleg Grčije in Italije, največ beguncev sprejmeta še Nemčija in Francija (Eurostat 2019).

V Evropski uniji (vključno z Norveško in Švico) je bilo leta 2018 skupno vloženih 634.700 prošenj za azil, merjeno po številu prebivalcev v EU je to 0,1%. To število se po navedbah statistične agencije EU (Eurostat) trenutno spet niža, vendar ne ker je na begu manj ljudi, temveč ker so bile okrepljene mejne kontrole, med drugim tudi evropska mejna agencija Frontex, in so bile meje hermetično zaprte. Trenutno je na evropskih zunanjih mejah prisotnih 1500 pripadnikov mejne straže, po navedbah medijev naj bi se to število do leta 2027 povzpelo na 10.000 (Der Standard, 2019). Največ prosilk_cev za azil v EU prihaja iz Afganistana, Iraka in Sirije. Prošnjo so odobrili 333.400 prosilcem, kar pomeni 40 odstotni upad v primerjavi z letom 2017 (prim. Evropski parlament, 2019).

Birokratska pot do statusa begunca oziroma odobrene prošnje za azil je za prizadete praviloma dolga. Ljudje živijo v nenehni negotovosti, ali bodo smeli ostati ali pa jih bodo izgnali. Brez dovoljenja za bivanje se ljudje na begu ne smejo šolati, usposabljati ali opravljati legalne dejavnosti. Bivajo v prenatrpanih zbirnih centrih, največkrat so izolirani od tamkajšnjega prebivalstva, na voljo pa imajo samo minimalno zdravstveno oskrbo in izobraževalne dejavnosti, denimo jezikovne tečaje. Mnogi ljudje na begu so zaradi zasledovanja, vojne, lakote ali dogodkov na poti travmatizirani, saj so jim na primer umrli svojci, vendar ob prihodu ne prejmejo ne ustrezne medicinske oskrbe ne zagotovljene perspektive v eni od držav EU, kar bi za svoje zdravljenje potrebovali (Oulios, 2014).

Dolgo čakanje in negotovost sta slabi popotnici za integracijo, pa tudi za sprejemanje v družbo znotraj držav gostiteljic. To je razvidno tudi iz Poročila o temeljnih pravicah 2019 Agencije EU za temeljne pravice, kratko FRA: sedem od desetih Evropejk_cev meni, da je integracija migrantk_ov in ljudi na begu – vključno s tistimi, ki uživajo mednarodno zaščito oziroma azil – dolgoročno potrebna investicija, ki je v korist tako prizadetim, kot tudi državi gostiteljici. Po podatkih Eurostata (2019) je od leta 2015 do 2017 v 28ih državah EU mednarodno zaščito po Ženevski konvenciji prejelo 1,4 milijone ljudi (od 3,2 milijonov vloženih prošenj). Določila Konvencije o statusu beguncih so opredeljena v zakonodaji EU, vendar niso vedno upoštevana, kot kažejo raziskave Agencije EU za temeljne pravice. Šest držav članic ima na primer predolge postopke za dodelitev dovoljenja za bivanje. To prizadetim otežuje dostop do izobrazbe in dela, negativno vpliva na njihovo psihično zdravje in povečuje nevarnost izkoriščanja in kriminala. Raziskave tudi kažejo, da so ljudje na begu izpostavljeni riziku brezdomstva, potem ko so jim odobrili mednarodno zaščito (FRA 2019, str. 14).

Kljub razmeroma nizkemu številu begunk_cev in migrantk_ov v EU, je postalo politično ozračje za ljudi, ki so se sem priselili, bolj neprijazno. V Italiji, Nemčiji, Franciji, Nizozemski, Avstriji, Poljski, Madžarski in Veliki Britaniji so se volitve obrnile na stran desno-populističnih, nacionalističnih strank. Te se združujejo pod praporjem ščuvanja proti migrantkam_om, muslimankam_om, begunkam_cev, vsem nebelcem, Sintinjam_om in Rominjam_om, homoseksualcem in feministkam_om. Politični položaj kaže, da je postal desni populizem kot ščuvanje ter obtoževanje ranljivih skupin za gospodarski in družbeni položaj, ki je nastal zaradi neoliberalizma, družbeno sprejemljiv. Rasistično in nacionalistično motivirana diskriminacija in nasilje sta zelo pogosta. Tudi požiganje nastanitvenih objektov za begunce in lov na ljudi, ki imajo ne-belo barvo kože se je leta 2015 povečalo. Tako je denimo tretjina ne-belcev, ki živijo v EU, navedla, da je bila leta 2018 tarča rasističnega nadlegovanja (Der Standard, 2018).

Te alarmantne številke kažejo, da so za mirno sobivanje v svetovni družbi tematizacija rasizma in prizadevanje proti rasistično-nacionalistični diskriminaciji, ter tudi tematizacija migracije in bega, ki je kontekstualizirana in utemeljena na dejstvih, izjemno pomembni. Holokaust in druga svetovna vojna so pokazali, da so ideologije rasizma, nacionalizma in ideologije nadvlade smrtonosne in da bi moralo biti ohranjanje in zagotavljanje človekovih pravic v naših družbah najvišja vrednota.

Notranja migracija v EU

Z izrazom notranja migracija znotraj EU se označuje trajno, začasno ali krožno gibanje državljank_ov Unije na podlagi zakonov o prostem pretoku ljudi in Schengenskega sporazuma (prim. Evropska unija 2019). Za državljanke_e EU nudijo te pravice številne priložnosti: prehajanje meje brez mejnih kontrol, študij v tujini s pomočjo programov Erasmus, prosta izbira delovnega mesta in kraja bivanja znotraj EU. Vse državljanke_i EU imajo na podlagi zakonov, od Mastriške pogodbe leta 1993 preko prostega pretoka delavk_cev pa vse do določitve pravice bivanja za družinske člane, ki nekoga spremljajo (odlok 492/2011), formalno enake pravice znotraj EU oziroma to velja vsaj za prve tri mesece bivanja (prim. Haase 2018). Če naj bivanje traja dlje kot tri mesece, kar je ob selitvi zaradi zamenjave delovnega mesta običajno, določena klavzula otežuje dejansko izvedljivost. V zahodne države EU vleče predvsem delojemalke_ce in njihove družinske člane iz Estonije, Litve, Latvije, Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Češke in Madžarske. Države gostiteljice so denimo Nemčije in Velika Britanija (vsaj do leta 2019). Največkrat so razlogi ekonomske narave, denimo neenaka raven plač in pomanjkanje delovne sile, zlasti v poklicih oskrbe, pa tudi v sektorju z nizkimi plačami in v času obiranja kmetijskih pridelkov (prim. Haase 2018).

Stopnja mobilnosti po državah (Bundeszentrale für Politische Bildung 2017)

Kot je razvidno iz grafike, imajo v primerjavi državljank_ov EU visoko stopnjo mobilnosti predvsem delovno sposobne_i državljanke_i Litve, Portugalske in Romunije – večinoma gre za mobilnost začasne narave. To je povezano predvsem sezonskim delom v kmetijstvu in gradbeništvu. V državah, kjer je priseljenk_cev več, se na prišleke domačinke_i deloma odzivajo z odporom. Pri tem ne upoštevajo več dejavnikov: v mnogih državah denimo obstajajo prednostni preizkusi, ki dajejo prednost uslužbenkam_cem z nacionalnih državljanstvom pred migranti_kami. Pogosto gre torej za nezasedena delovna mesta, ki jih lokalno prebivalstvo ne želi opravljati, na primer obiralke_ci kmetijskih pridelkov, negovalno osebje, gradbene_i delavke_ci. Poleg tega je treba upoštevati pozitivni saldo novih plačnic_kov, ki se v državno blagajno gostiteljic steka na račun prispevkov delodajalca za socialno zavarovanje (prim. Haase 2018).

Kljub temu, da je prost pretok delavk_cev pravno urejen, se dejansko kažejo ovire za mobilnost, denimo diskriminacija notranjih migrantk_ov EU, nepoznavanje pravic migrantk_ov EU, jezikovne ovire in nezadostno priznavanje poklicnih in akademskih kvalifikacij, kakor tudi komaj obstoječe delavnopravno zavarovanje ter neregularne oblike zaposlitve itd. (prim. Haase 2018). V prihodnosti je potrebno več poudarka nameniti varstvu migrantk_ov pred izkoriščanjem na delovnem mestu. To zadeva predvsem državljanke_e EU-8 držav, ki delajo v gradbeništvu in negi.

Zaradi demografskih sprememb v EU je po navedbah ZN rast prebivalstva v Evropi in s tem varnost socialnega sistema mogoče doseči le z mednarodnimi migracijami (bpb.de, 2018). Visoko kvalificirane_i delavke_ci z vsega sveta so prav tako dobrodošle_i kot kvalificirane_i delavke_ci v sektorju z nizkimi plačami, npr. v zdravstveni negi. Vendar še ni mogoče oceniti, kaj bo ta razvoj dolgoročno pomenil za države izvora in prihodnost tam živečih ljudi.

EU-sirote

Pojem »EU-sirote« se je v zadnjih letih večkrat pojavljal v medijih in opisuje fenomen, da predvsem starši iz vzhodne Evrope zapustijo svoje družine in otroke, da lahko v drugih državah EU najdejo delo. Težko je navesti točno število teh otrok, saj starši v tujini dostikrat delajo ilegalno. NVO-ji menijo, da se ta številka giblje okrog 500.000 do milijona otrok v EU, posebej močno prizadete pa so Bolgarija, Poljska in Romunija. NVO-ji tudi predvidevajo, da se v Ukrajini nahaja okrog 9 milijonov »EU-sirot« (prim. Nejezchleba 2013). Glede na visoko brezposelnost in pomanjkanje perspektiv, še posebej v podeželskih predelih teh držav, starši dostikrat nimajo drugih možnosti, da bi družini in otrokom zagotovili preživetje in varno prihodnost. V tej situaciji bi lahko pomagala harmonizacija družinskega zakonika, torej omogočanje združitve družinev državi gostiteljici. Gledano s stališča trajnosti, bi bila največja pomoč za »EU-sirote« izboljšanje položaja na trgu delovnih mest in boljše plačilo v izvornih državah (prim. Nejezchleba 2013).