Priročnik za pedagogiko, ki se zaveda raznolikosti

3.3.2 Seksualna raznolikost

Ljudje so različno spolno usmerjeni. Različne so tudi oblike zaljubljenosti, privlačnosti, razmerij ter modeli družin (Debus/Laumann 2018).

Raznolikost spolne usmerjenosti ter načinov življenja in izkazovanja ljubezni

• Aseksualnost: pomeni, da oseba ne čuti spolne privlačnosti do drugih oz. je ravnodušna do spolnosti. Aseksualne osebe so kljub temu zmožne partnerskega odnosa.
• Biseksualnost: pomeni, da oseba čuti čustveno, romantično, spolno naklonjenost do moških in žensk.
• Heteroseksualnost: pomeni, da oseba čuti čustveno, romantično ali spolno privlačnost do oseb nasprotnega spola.
• Lezbijštvo: pomeni, da oseba čuti čustveno, romantično in spolno naklonjenost do oseb istega spola, v tem primeru ženskega spola.
• Gejevstvo: pomeni, da oseba čuti čustveno, romantično in spolno naklonjenost do oseb istega spola, v tem primeru moškega spola.
• Panseksualnost: pomeni, da oseba čuti čustveno, romantično in spolno privlačnost do druge osebe, ne glede na njeno spolno identiteto; vključuje tudi transspolne, nebinarne in interspolne osebe.
• Kvirovstvo: pomeni, da oseba čuti čustveno, romantično in spolno privlačnost do druge osebe, onkraj heteroseksualnosti in normativa dveh spolov; vključuje tudi transspolne, nebinarne in interspolne osebe. Kvir oz. queer je angleški izraz za osebo, ki ne želi upoštevati uveljavljenih konceptov moškosti in ženskosti ter heteroseksualnosti in ki takšne norme tudi zavrača.

Pravna enakopravnost gejevskih in lezbičnih partnerstev

Pravna enakopravnost homoseksualnih oseb je dolg in nezaključen postopek s številnimi ovirami in preprekami. Med pomembnejše dosežke štejemo, da se recimo v Belgiji, Nemčiji, na Nizozemskem, Švedskem, v Španiji in na Portugalskem smejo poročiti tudi gejevski in lezbični pari. Na Danskem, v Franciji, na Irskem, v Luksemburgu, Avstriji, Sloveniji, na Madžarskem in v Veliki Britaniji obstaja registrirano partnerstvo za homoseksualne pare, ki pa po zakonu ni enako zakonski zvezi. Mnoge države EU še vedno ne priznavajo istospolnih partnerstev. Večinoma je zakonska zveza še vedno opredeljena za zvezo izključno moškega in ženske (npr. v Bolgariji, Litvi, na Poljskem in v Romuniji).

Poročeni gejevski in lezbični pari lahko posvojijo otroke samo v Belgiji, na Danskem, Nizozemskem, Švedskem, v Španiji, Veliki Britaniji in od leta 2018 tudi v Nemčiji.

V mnogih državah po svetu ni zakonsko določene enakosti in zaščite gejev in lezbijk ter LGBTIQ skupnosti (lezbijk, gejev, biseksualcev, transspolnih, interspolnih in kvir oseb) na sploh. Deloma so homoseksualci_ke še vedno preganjani_ne.

Pravni položaj homoseksualnosti po svetu

Na sliki lahko vidimo, da je homoseksualnost v nekaterih afriških in azijskih državah nezakonita in se kaznuje s kaznimi, odvzemom prostosti in v nekaterih primerih celo s smrtno kaznijo. Vendar tudi zakonitost ne ščiti pred diskriminacijo, marginalizacijo ali nasiljem. Darovanje krvi je prepovedano homoseksualnim moškim v mnogih državah po svetu, tudi znotraj Evropske unije (prim. Equaldex, 2019). Listina EU o temeljnih pravicah prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne identitete. Vendar ima le nekaj držav EU sprejete eksplicitne protidiskriminacijske zakone za zaščito gejev in lezbijk, denimo pred diskriminacijo na delovnem mestu.

Homofobija/sovražnost do homoseksualnosti

Homofobija pomeni odpor in sovraštvo do gejev in lezbijk ter do kvir oseb. Homofobija ni odraz strahu, temveč veliko bolj predsodkov, zavračanja, odpora in sovraštva do ljudi, ki ne ustrezajo heteroseksualnosti ali heteronormativnosti. Homofobija ima tri komponente:

• kognitivno/mentalno: stereotipna predstava o homoseksualnih ljudeh, njihovem videzu in vedenju
• afektivno/občuteno: občutki, kot so gnus, odpor, sovraštvo ali strah glede lastnih ambivalentnih želja
• vedenje: zagovarjanje ali zahtevanje neenakega obravnavanja, na primer onemogočanje enakih pravic

Predsodki ne vodijo nujno do diskriminatornega vedenja, lahko pa zanj postavijo temelje (prim. Hoffmann et al. 2017: 24).

Homofobija se lahko izraža v verbalnem in psihičnem nasilju. Sem spadajo poniževanje ali žaljenje, pa tudi neželeni seksualizirani komentarji. Možne so tudi grožnje s fizičnim nasiljem in fizični napadi (prim. Kalkum/Otto 2017: 20).

En tak primer je beseda gej kot zbadljivka. Otroci se zgodaj naučijo, da lahko nekoga prizadenejo, če ga zbadajo za geja ali lezbijko. Številne zbadljivke oz. žaljivke so namenjene sankcioniranju kršenja vloge spolov. Raziskave so pokazale, da učitelji_ce večinoma preslišijo šale o gejih ali pa se ob njih smejijo (prim. Klocke 2012, 2014, 2016; Krell/Oldemeier 2015, 2017). Vendar pa se v vsaki skupini mladih nahajajo lezbična dekleta, gej fantje in potencialno transspolni in interspolni mladostniki. Mednarodna raziskovalna poročila so pokazala, da sta družina in šola tisti dve okolji, kjer imajo LGBTIQ mladostniki največ težav (prim. Takacs 2006).

Posledica vsakodnevnega odpora, diskriminacije in predsodkov je, da si LGBTIQ osebe pogosto ne upajo živeti s svojo identiteto. Bojijo se diskriminacije in nasilja. To lahko pripelje do izolacije, osamljenosti, občutka nerazumevanja in občutka ne biti ljubljen ter velikih psihosocialnih zdravstvenih težav: »Mislil_a sem, da sem edini_a na svetu« (Krell/Oldemeier 2015).

Med psihosocialne težave LGBTIQ oseb v veliki meri spadajo (prim. Kersten/Sandfort 1994; Bielefeld et al 2001):

• učne težave, motnje v koncentraciji,
• vedenjske motnje,
• zloraba alkohola in mamil, psihosomatske težave, kot so motnje prehranjevanja in spanja,
• strah in občutek krivde, pomanjkanje samozavesti, depresija,
• izogibanje socialnim situacijam, izolacija, prekinitev šolanja,
• poskusi samomora.

Pri LGBTIQ mladostnikih obstaja štirikrat večja verjetnost samomora v primerjavi z njihovimi heteroseksualnimi vrstniki (prim. Schupp 1999). Tveganje za samomor je pri transspolnih osebah še večje. Neenakovrednost se kaže tudi v tem, da se morajo osebe LGBTIQ razkriti, saj se vedno pričakuje, da so vsi ljudje heteroseksualni (heteronormativnost).