4.3.2 Revščina
Dohodek ljudem omogoča dostop do potrebščin in dobrin, zato je pomemben pogoj za zadovoljevanje osnovnih potreb. Poleg tega je dohodek osnova za ustvarjanje premoženja, pridobivanje lastnine in socialno varnost. Pomanjkanje dohodka zmanjšuje možnosti za porabo in pogosto pogojuje prikrajšanost na drugih področjih, kot so bivanjske razmere ali družbeno in kulturno udejstvovanje (prim. Häfelinger, Lampert, Saß & Ziese 2005).
Revščino merimo z lestvico, ki jo je razvila OECD. Če imajo posamezniki mesečni neto dohodek nižji od 60 % celotnega družbenega povprečnega dohodka, se šteje, da jim grozi revščina (prim. Häfelinger, Lampert, Saß & Ziese 2005). V Evropski uniji je bilo leta 2016 23,5 % prebivalstva izpostavljenega tveganju za revščino ali socialno izključenost. Bolgarija je imela s 40,4 % eno najvišjih stopenj revščine v EU. V Grčiji in Romuniji je živela več kot tretjina prebivalstva na pragu revščine (prim. Evropska unija/Eurostat, 2018).
Vendar skupina ljudi, prizadetih zaradi revščine po vsem svetu, kaže določeno mero družbene mobilnosti. Ta skupina se nenehno spreminja, saj ljudje kadarkoli zdrsnejo na prag revščine ali pa izboljšajo svoj položaj. To je povezano tudi z nezanesljivimi delovnimi razmerji, saj v številnih poklicih ni več zaposlitev za nedoločen čas in s tem neke predvidljivosti. Zato se ugotavlja, da skupina ljudi, ki živijo v revščini, ni enotna, enaka masa ljudi, temveč množica več posameznikov, ki so v obravnavanem času vsi pod omenjenim pragom (prim. Evropska komisija, 2013).
Revščina je večdimenzionalen socialno-ekonomski pojav, ki je po eni strani odvisen od ekonomskih, socialnih in delovnopravnih razmer, po drugi strani pa od individualnih dejavnikov, kot so izobrazba, zdravstveno stanje ali socialna vključenost (prim. Grundiza & Vilaplana, 2013).
Revni ljudje so bolj nagnjeni k nezdravemu načinu življenja in načinu prehranjevanja, uživanju alkohola, manjši telesni aktivnosti ali zelo visokim telesnim obremenitvam in imajo slabši dostop do zdravstvene oskrbe. Posledica tega je večja pojavnost fizičnih težav in bolezni ter slaba ocena lastnega zdravja (prim. Häfelinger et al 2005; Lampert et al 2018).
Zadovoljstvo z lastnim življenjem, zlasti s finančnim stanjem, je v veliki meri odvisno od izobrazbe posamezice_ka. Predvsem ljudje, ki živijo v revščini, imajo težave s plačevanjem osnovnih potrebščin. Pogosto nimajo dovolj sredstev na primer za plačilo najemnine ali ogrevanja, za uživanje mesa ali rib vsaki drugi dan ali za nakup televizije ali telefona. Ne morejo plačati niti nenačrtovanih stroškov za kulturno in družbeno udeležbo ter izobraževanje, kot so denimo šolski izleti, obiski gledališča ali nakup knjig in učnega gradiva. V času finančne krize leta 2013 39,4 % prebivalstva EU po lastnih ocenah ni moglo plačati nenačrtovanih izdatkov. Tovrstne omejitve v življenju ljudi predstavljajo veliko težavo in močno vplivajo na njihovo zadovoljstvo, njihovo zdravje in socialno vključenost (prim. Eurostat, 2015).
Prav bivanjska situacija je za marsikoga povezana z visokimi stroški. Leta 2012 je 11 % vseh evropskih državljanov in državljank porabilo več kot 40 % svojega dohodka za najemnino in stanovanjske stroške. Deloma so ljudje preobremenjeni s stroški, tako da živijo v slabih bivanjskih razmerah ali pa morajo varčevati pri drugih stvareh. Leta 2013 je v EU 23,5 % ljudi, ki jim grozi revščina, živelo v domovih z denimo puščajočimi strehami, vlažnimi stenami in stropi, s plesnijo, kar med drugim povzroča resne zdravstvene težave in slabo počutje. Opaziti je mogoče tudi povezavo med dohodkom in zadovoljstvom z bivanjsko situacijo. To povezavo so potrdile zlasti države z nižjim povprečnim dohodkom v primerjavi z drugimi državami članicami EU (prim. Eurostat, 2015).
Pri kategoriji revščine je treba upoštevati tudi klasizem. V tem primeru diskriminacija ni le predsodek, temveč pet oblik zatiranja po Iris M. Young (prim. Reuscher 2013):
- Izkoriščanje ne temelji na dejstvu, da imajo nekateri veliko dobrin ali finančnega bogastva, drugi pa malo ali nič, ampak da družbena delitev nalog temelji na socialnem procesu, ki ima za posledico razmerja moči in neenakost.
- Marginalizacija pomeni, da so posamezniki na podlagi značilnosti in sposobnosti opredeljeni kot koristni in nekoristni in so zato denimo izključeni iz trga dela.
- Nasilje se ne razume kot fizično ali psihično nasilje, temveč kot sistematičen in institucionalno zaščiten ter s strani družbe sprejemljiv socialni karakter. Tu je na primer mišljeno nasilje nad člani neke skupine, preprosto iz razloga, ker so člani te skupine.
- Nemoč se nanaša na družbeni red dela, v katerem imajo nekateri omejeno moč nad drugimi in zato moč odločanja. Nemočni zelo težko oziroma sploh ne razvijejo svojih znanj in sposobnosti in so tako ujeti v svojem položaju.
- Kulturni imperializem oziroma strategija izključevanja, ki celo diskriminirane skupine pripelje tako daleč, da same sebe vidijo za drugačne. Izkušnje in kultura vladajoče skupine so sprejete kot splošno veljavne in postanejo norma.
O fenomenu klasizma so razprave potekale tudi že ob uporabi drugih izrazov, na primer v razredni družbi Karla Marxa v kapitalizmu. Tu je en razred sistematično nadrejen drugemu razredu (prim. FES Landesbüro Thüringen 2016). Po mnenju Youngove je zatiranje razreda globok zakoreninjen in prepleten pojav. Sledi družbenemu vzorcu nereflektiranih in nepreverjenih norm in vrednot.
Revščina otrok
Živeti v revščini nima negativnih posledic le na starše; predvsem otroci so tisti, ki imajo pogosto težave v šoli in s svojim zdravjem. Majhna stanovanja, malo denarja za zdravo prehrano, izobraževanje, hobije ali počitnice so le nekateri primeri težav, s katerimi se starši srečujejo. Otroci, ki odraščajo v revščini, so povečini izključeni iz številnih družbenih in kulturnih dejavnosti, ki so za njihove vrstnike običajne. Veliko otrokom je nemogoče, da bi imeli doma kupe knjig, da hodijo v kino, posedujejo računalnik, pralni stroj ali da povabijo k sebi prijatelje na kosilo. Poleg tega imajo otroci običajno slabše možnosti v šoli, so strukturno neposredno in posredno diskriminirani v izobraževalnem sistemu, s čimer se jim zmanjša možnost do poznejšega življenja zunaj revščine (prim. Menne & Stein, 2017).
V EU je leta 2017 v revščini živelo 24,9 % otrok. Predvsem dohodek staršev odločilno vpliva na finančno situacijo otrok. Vendar pa niso samo brezposelni starši tisti, ki so bolj podvrženi tveganju revščine; večje tveganje za življenje v revščini kažejo tudi gospodinjstva, kjer starši ne delajo polni delovni čas (prim. Eurostat, 2019). Zmožnost staršev, da preskrbijo otroka in mu pokažejo pomen dobre izobrazbe za prihodnjo življenjsko pot, ima poleg izobrazbe staršev velik vpliv na izobraževanje otrok. Ker je izobraževanje eden najpomembnejših pogojev za zmanjšanje tveganja revščine in doseganje finančne stabilnosti, so različni programi namenjeni spodbujanju izobraževanja otrok (prim. Grundiza & Lopez, 2013).
Revščina starejših ljudi
Zaradi revščine ne trpijo samo otroci – revščina lahko prizadene tudi upokojenke_ce. Leta 2017 je v EU 18,2 % ljudi, starejših od 65 let, živelo v revščini (prim. Eurostat, 2019). Leta 2017 je bila skoraj petina prebivalcev starih 65 let ali več. Zaradi nizke rodnosti in daljše pričakovane življenjske dobe se struktura prebivalstva (tako imenovana starostna piramida) spreminja in odraža v vedno večjem deležu starejšega prebivalstva (prim. Eurostat, 2018). Ekonomski položaj upokojenk_cev določajo pokojnine, ki jih prejemajo. Nanj vplivajo tudi zasebno premoženje in zasebna pokojninska varčevanja, ki jih po upokojitvi skorajda ni mogoče povečati. Pokojnina je v večini primerov odvisna od višine prispevkov, vplačanih v posamezno zavarovanje. Revščina starejših ljudi je ponavadi posledica nizkih vplačanih prispevkov in s tem nizke pokojnine, če so bili na primer ljudje dalj časa brezposelni ali zaposleni na netipičnem delovnem mestu.
Posebno vlogo igra tudi sestava gospodinjstev. Tako na primer revščina manj prizadene starejše pare kot samske (prim. Blömer et. al., 2017). Zanimiv je pogled na pričakovano življenjsko dobo oz. število let v starosti 65 let: ženske imajo pri 65. letih pričakovano življenjsko dobo 21,2 leti, moški pa 17,9 let. S tem v zvezi je pomembna skrb za lastno zdravje in dostop do dobre zdravstvene oskrbe, saj se zlasti s starostjo povečajo polimorbidnost in fizične nevšečnosti. Moški in ženske lahko od 65. leta starosti v povprečju pričakujejo še 9,4 leta dobrega zdravstvenega stanja, tako da je pričakovati približno 12 let slabšega zdravja in, odvisno od sistema zavarovanja, dodatne stroške, ki jih morajo pogosto prevzeti družinski člani (prim. Eurostat, 2015).
Tudi tukaj so ljudje iz socialno ogroženih skupin bolj prizadeti zaradi zdravstvenih omejitev in težav v primerjavi s premožnejšo skupino ljudi. Zlasti 16,7 % žensk, starejših od 65 let, je zaradi zdravstvenih težav vedno ali pogosto omejenih pri svojih socialnih stikih; pri moških ni bilo ugotovljenih razlik med skupinami prebivalstva (prim. Hoebel; Kuntz; Kroll; Lampert & Müters, 2017). Na vprašanje, ali so se ljudje, stari 65 let in več, v zadnjih štirih tednih počutili polne življenja, mirne, spokojne ter srečne, je večina ljudi z nizkim socialnim statusom odgovorila »ne« in svoje počutje ocenila slabše od višjih družbenih skupin (prim. Hoebel; Kuntz; Kroll; Lampert & Müters, 2017).
Težave v starosti
Poleg vseh težav, ki so posledica revščine, se številne_i upokojenke_ki srečujejo z zdravstvenimi omejitvami in omejitvami v mentalnih sposobnostih. Mnogi v starosti potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih, osebni higieni in načinu življenja. Predvsem starejša populacija ima velik pomen in vpliv na družbo, bodisi v svoji družini bodisi v družbenem okolju (prim. SZO, 2015). Vendar ravno zdravstvene težave krepko omejujejo socialno udeležbo in mobilnost starejših, tako da obstaja večje tveganje, da bodo živeli v izolaciji. Predvsem socialno vključevanje krepi dobro počutje ljudi, je motivacija, da gredo od doma in so oziroma ostanejo aktivni (prim. SZO, 2015). Starejši ljudje potrebujejo naslednje možnosti in sposobnosti, da se jim izboljša dobro počutje in omogoči vključevanje:
- zadovoljevanje osnovnih potreb,
- učenje, rast in sprejemanje odločitev,
- mobilnost,
- vzpostavljanje in vzdrževanje odnosov,
- prispevanje k družbi, družini ali krogu prijateljev in znancev.
Pridobivanje in razvijanje teh sposobnosti je pomembno, da lahko starejši ljudje opravljajo tista dela, ki so jim pomembna. Zadovoljevanje osnovnih potreb pomeni osebno in finančno varnost ter ustrezno nastanitev. Upokojenke_ci se želijo izobraževati tudi v starosti, da širijo svoje znanje in sodelujejo pri napredku, na primer na področju tehnologije. Želijo si, da se jih še naprej dojema kot del družbe. Le tako lahko ohranijo svojo identiteto, smisel življenja in voljo do življenja (prim. SZO, 2015).
Ohranjanje mobilnosti bodisi z lastnim telesom bodisi s pomočjo pripomočkov omogoča gibanje v lastnem bivalnem okolju, pa tudi dostop do trgovin, storitev ter socialne in kulturne ponudbe. To vpliva tudi na osebne odnose, tako z družino kot s prijatelji. Prav odnosi igrajo pomembno vlogo v celotnem življenju ljudi, delujejo kot vir in imajo pozitiven vpliv na dobro počutje, zdravje in smisel življenja (prim. SZO, 2015).
Pomanjkanje osebnih odnosov in stikov vodi v osamljenost in osamitev, slabše zdravstveno stanje in bolj tvegano vedenje (prim. SZO, 2015). Poleg odnosov je pomemben dejavnik vpliva tudi občutek udeležbe v družbi. Delo, ki je tukaj široko razumljeno in ne nujno kot tradicionalna oblika plačanega dela, daje ljudem občutek izpolnjenosti in izboljšuje njihovo zdravje ter njihove kognitivne in socialne veščine (prim. SZO, 2015).
Pogosti stereotipi o starejših ljudeh so, da so pozabljivi in se več niso zmožni učiti ali odločati. Dejstvo, da tovrstne izjave ne veljajo za številne starostnike, jih kljub temu ne obrani pred diskriminacijo. Zlasti v dobi demografskih sprememb se države soočajo s številnimi izzivi. Pričakovani naraščajoči stroški v zdravstvenem in socialnem sistemu so le en primer. Kljub temu lahko ciljno usmerjeni ukrepi glede omenjenega pozitivno vplivajo na počutje in zdravje ljudi ter tako izboljšajo življenje starejše populacije (prim. SZO, 2015).
