2.3.2 Rasizem
Rasizem je diskriminacija ljudi na podlagi njihove barve kože, domnevnega porekla ali (tudi pripisane) kulturne, etnične ali verske pripadnosti. Ljudi se konstruira, razvrednoti in marginalizira kot domnevne homogene skupine. Obstajajo različne oblike rasizma (prim. Mediendienst Integration 2019):
- »Klasični« ali biološki rasizem temelji na ideologiji, da obstajajo različne »rase ljudi« in na ideologiji bele nadvlade. V tej ideologiji se razume vse belce z evropskimi predniki kot superiorne, vse nebelce pa kot manjvredne (prim. Auma/bpb.de, 2017). Biološki rasizem se je po obdobju nemškega nacionalizma s svojimi rasnimi ideologijami vse bolj spreminjal v kulturni rasizem, saj beseda "rasa" v večini prebivalstva po nemškem nacionalsocializmu ni več družbeno sprejemljiva.
- Trenutno je vse več govora o kulturnem rasizmu, ko se ljudi ne deklarira za manjvredne na podlagi »rase«, temveč na podlagi konstruiranih »kultur«, »etnij« ali »ver«. Tudi tukaj se konstruira domnevno homogene skupine, na primer »muslimane_ke«, ali »Rome_inje«, ki se jih razume kot manjvredne in nezmožne integracije.
- O institucionalnem rasizmu govorimo takrat, ko rasistični način razmišljanja in delovanja ne temelji na osebnih prepričanjih ljudi, temveč je zakoreninjen v družbenih pravilih, denimo v izobraževalnem sistemu, na trgu delovne sile in pri dostopu do stanovanj.
Pod pojmom »rasističen« največkrat razumemo samo nasilje desnih ekstremistk_ov oziroma telesno nasilje, ki je rasistično motivirano. Vendar je rasizem prisoten tudi, ko nebelke_ci ali ljudje, ki nimajo slovenskega priimka, ne dobijo povabila na sestanek za zaposlitev, kljub temu, da so njihove kvalifikacije primerljive s kvalifikacijami belih kandidatk_ov oziroma kandidatk_ov s slovenskim priimkom. Ali če policija brez očitnega razloga kontrolira temnopolte ljudi. Pri tako imenovanem »rasnem profiliranju« se ljudi obravnava kot osumljence zgolj na podlagi zunanjega izgleda in domneva se, da so storili ali nameravajo storiti kaznivo dejanje, kar spada pod strukturni rasizem. O kulturnem rasizmu govorimo takrat, ko se denimo posplošeno domneva, da ženske, ki nosijo naglavno ruto, možje oziroma očetje doma patriarhalno zatirajo, medtem ko so ženske, ki rute ne nosijo, enakopravne in niso žrtve seksizma. Rasističen način razmišljanja in vedenja lahko torej najdemo tudi sredi družbe in ne le na njenih robovih. Neposredne in posredne rasistične ideologije, pripisovanja in označevanje domnevnih tujcev so del dominantne bele kulture, nenehno se reproducirajo v medijih in odsevajo se tudi v vsakodnevnih načinih razmišljanja in ravnanja, tudi na nezavedni ravni. Tako je rasizem prisoten v otroških pesmih, kuharskih knjigah, vicih in vsakdanjem jeziku. Kot primer navedimo, da je veliko pojmov, ki so povezani s kriminaliteto, označenih z besedo »črno«, denimo »črni trg«, »delo na črno« ipd. ali pa tudi otroška igra »Kdo se boji črnega moža« (prim. IDA 2013).
Rasizem omogočajo obstoječa neenaka razmerja moči v EU, od katerih imajo koristi in uživajo privilegije beli državljani, medtem ko so drugi diskriminirani. Rasizem je povezan predvsem z družbenimi predstavami in dejanji, ki se jih razume kot dane. Tako je samoumevno, da imamo »mi« več privilegijev kot »drugi«. Tega bodisi ne opazimo bodisi menimo, da je to upravičeno in zasluženo. Izključitev »drugih« sproža v dominantni skupini tudi občutek pripadnosti (prim. IDA 2013).
Desni populizem
Mnoge primere populizma lahko najdemo pri prototipu političnega desnega populizma, Avstrijski svobodnjaški stranki (Freiheitliche Partei Österreichs - FPÖ). Na parlamentarnih volitvah leta 2017 je stranka dobila 26% glasov in je v koaliciji z Ljudsko stranko dve leti vodila državo. Stranka FPÖ je znana po svojih volilnih plakatih, ki se berejo denimo »Avstrija Avstrijcem« ali »Daham statt Islam – wir für euch (Raje doma kot islam – mi za vas)« (prim. Pelinka/bpb.de, 2017).
Stranka FPÖ v Evropi ni osamljena. Front National v Franciji, AfD v Nemčiji, UKIP v Veliki Britaniji, PiS na Poljskem, Fidesz na Madžarskem, Lega Nord v Italiji in nenazadnje SDS v Sloveniji – te stranke desnih populistk_ov so se tako v svojih državah kot tudi v Evropskem parlamentu močno okrepile. Analize kažejo, da so volilke_ci desnih populističnih strank predvsem beli moški, z nižjo izobrazbo in nizkimi prihodki, vendar tudi nižji srednji razred, delno pa tudi širši srednji razred ter rasistična stara elita (prim. Decker & Lewandowsky/bpb.de, 2017). Gre predvsem za ljudi, ki so jih preobremenile spremembe, povzročene z neoliberalizacijo trga delovnih mest, globalizacijo, digitalizacijo in pluralizacijo družbe ter s tem povezane gospodarske in družbene spremembe (prav tam).
Desne populistične stranke dostikrat instrumentalizirajo strah in občutke negotovosti, ki so zrasli na podlagi neoliberalizma in diskurzov, povezanih s terorističnimi napadi 11.09.2001. Tem političnim opcijam je dostikrat skupna kritika EU-ja, ter pozivi k izstopu, izolaciji in nacionalnim samostojnim akcijam (denimo Brexit). Desne populistične stranke trenutno vključujejo široke zveze različnih rasističnih, desno ekstremnih, nacionalističnih, desno konservativnih in konservativnih političnih struj v družbi.
Vse desne populistične stranke konstruirajo in razlikujejo med stopnjami domnevno homogene skupnosti, ki ji pripadamo »mi«, napram »drugim«. »Drugi« so krivci za lastno trpljenje, denimo migrantke_i, begunke_ci, muslimanke_i, temnopolti in drugi nebeli ljudje, Rominje_i in Sintinje_i, pogosto tudi homoseksualci, Judinje_i in feministke_i ter levičarji. V vzhodni Evropi sovraštvo poleg Rominj_ov še posebej prizadene Judinje_e, druge etnične manjšine in homoseksualce. V zahodni Evropi so večinoma sovražno nastrojeni proti ljudem, ki se jim zdijo »arabski« in pred katerimi je, tako vsaj gre retorika desnih populističnih politik, potrebno braniti krščanski zahodni svet (prim. Schellenberg/bpb.de, 2018). Vprašanja, kaj je krščanski zahodni svet in katere vrednote in značilnosti ga zaznamujejo, si ob tem ne postavljajo. Tudi zato, ker na to ni mogoče podati enotnega odgovora in ker so evropske demokratične nacionalne države sekularne, torej neodvisne od boga in cerkve.
Rasizem v EU
V večinsko belski, zahodnjaški Evropski uniji so žrtve rasizma predvsem temnopolti, ljudje, ki jim zaradi zunanjosti pripisujejo pripadnost islamu, Judinje_i in kulturne manjšine, kot so Rominje_i in Sintinje_i.
Diskriminacija in nasilje proti temnopoltim
Agencija EU za temeljne pravice (FRA) je leta 2018 objavila poročilo »Being black in the EU« (Biti temnopolt v EU) in sicer na podlagi raziskave, v kateri je o svojih izkušnjah z rasizmom poročalo 6000 temnopoltih ljudi iz vse Evrope. Na kratko lahko ugotovitve povzamemo s trditvijo, da so ljudje s temno barvo kože v vsakdanjem življenju soočeni s številnimi diskriminacijami. Tako je 30 % udeležencev poročalo, da so jih v zadnjih petih letih rasistično nadlegovali, 5 % pa jih je bilo žrtev rasističnega nasilja.
Tri največja diskriminacijska področja strukturnega rasizma so:
- trg delovne sile (pri delu ali iskanju zaposlitve),
- stanovanjska situacija,
- »rasno profiliranje« pri policijskih kontrolah.
Posebej prekaren je položaj mladih temnopoltih ljudi na trgu delovne sile: v nekaterih državah EU je kar 76 % takih, ki niso niti zaposleni niti vključeni v usposabljanje. Za primerjavo: v splošnemu prebivalstvu je takih le 8 % (FRA, 2018).
Na stanovanjskem trgu je položaj podoben: 14 % vprašanih je poročalo, da ne more najti najemniškega stanovanja. Med temnopoltimi ljudmi je le 15 % lastnikov stanovanj, medtem ko je to število v splošni populaciji EU 70 %. Poleg tega je skoraj polovica vprašanih navedla, da stanujejo v stanovanjih, ki so prezasedena. V Italiji in Avstriji je verjetnost diskriminacije temnopoltih pri iskanju stanovanja posebej visoka.
Tudi »rasno profiliranje« je del strukturnega rasizma. Četrtina vprašanih je navedla, da jih je v zadnjih petih letih kontrolirala policija. 41 % tistih, ki so bili kontrolirani, meni, da je šlo pri tem za »rasno profiliranje« (prim. FRA 2018).
Sovražnost do muslimank_ov
Muslimani_ke so skupina ljudi, ki je heterogena. Ocenjuje se, da v EU živi okrog 20 milijonov muslimank_ov, kar je približno 4 % celotnega prebivalstva EU. Večina, okrog 46 %, jih živi v Nemčiji in Franciji. Veliko muslimank_ov živi sekularno in ne prakticira vere. Vendar se teh večinoma ne opazi oziroma v družbenem diskurzu niso slišani. Sovražnost do muslimank_ov, imenovana tudi islamofobija in protimuslimanski rasizem, je oblika rasizma, ki je uperjena proti muslimanom_kam in vsem, ki se jih kot take dojema. Pri tem se ljudem z določenimi zunanjimi značilnostmi, denimo nošenje naglavne rute ali dolge temne brade, pripisuje negativne stereotipe, nasilje, terorizem, kriminalnost, seksizem ipd. (prim. ENAR, 2019).
Muslimani_ke so druga največja verska skupnost v EU. Strukturna diskriminacija muslimank_ov in ljudi, ki se jih označuje za turške ali arabske, se odvija na najrazličnejših področjih, predvsem pa pri:
- iskanju zaposlitve in na delovnem mestu,
- pri iskanju stanovanja,
- ko skušajo dostopati do javnih ali zasebnih storitev.
Leta 2016 je Agencija EU za temeljne pravice izvedla že drugo raziskavo o manjšinah in diskriminaciji (EU-MIDIS II), v kateri se ukvarja z mnenji in izkušnjami muslimanskih priseljenk_cev prve in druge generacije v EU-15 (prim. FRA, 2018, str.7). Naj na kratko povzamemo ugotovitve: vsak_a tretji_a vprašan_a musliman_ka je pri iskanju zaposlitve doživel_a diskriminacijo, tretjina muslimank_ov pri iskanju zaposlitve torej doživlja diskriminacijo. Vsak_a četrti_a vprašani_a musliman_ka je doživel_a diskriminacijo na podlagi etničnega porekla ali dejstva, da je migrant_ka oziroma potomec_ka migrantov. Polovico teh oseb so v letu pred raziskavo nadlegovali šestkrat ali pogosteje. Vsak tretji vprašani je navedel_a, da so ga_jo nadlegovali zaradi vidnega nošenja verskih simbolov, na primer tradicionalnih ali verskih oblačil. Ime, barva kože ali zunanji izgled je bil pri polovici vprašanih razlog za diskriminacijo pri iskanju zaposlitve, stanovanja ali koriščenju zdravstvenih storitev. Vendar je le en_a od desetih muslimanov_k primere sovražnega nadlegovanja prijavil_a policiji ali kakšni drugi organizaciji (prim. ebd. str. 11).
Antisemitizem
Leta 2019 je Agencija EU za temeljne pravice pripravila tudi poročilo o antisemitizmu. V ta namen so v dvanajstih članicah EU o izkušnjah povprašali 16.500 Judinj_ov. Ugotovili so, da je sovražnost do Judinj_ov prisotna tudi še skoraj 75 let po holokavstu. V času nemškega nacionalsocializma je prišlo do množičnega umora evropskih Judov_inj in vseh ljudi, ki niso bili v skladu z ideologijo nacionalsocializma, torej tudi ljudi s posebnimi potrebami, Romi_njami, homoseksualci, pripadniki opozicije, intelektualci in umetniki ipd. Umorili so več kot šest milijonov ljudi.
85 % vprašanih v raziskavi je podalo, da sta antisemitizem in rasizem najbolj pereča problema v državah, kjer je potekala raziskava. 90 % vprašanih meni, da se je antisemitizem v njihovi državi v zadnjih petih letih okrepil, pri tem pa so vprašani kot posebej pereč problem izpostavili izjave ljudi na internetu. Večina vprašanih (80 %) je navedla internet kot okolje, kjer je največ antisemitskih izjav, sledijo drugi (offline) mediji (56 %) in politične prireditve (48 %) (prim. FRA, 2019, str. 3). Med najbolj pogoste antisemitske izjave sodijo stavki kot so: »Izraelci se proti Palestincem obnašajo kot nacisti« (51 %), »Judi imajo preveč moči« (43 %) in »Judi izkoriščajo svoj položaj žrtev holokavsta za svojo lastno korist« (35 %) (prav tam).
Etnične manjšine: Sinti_nje in Romi_nje
Sinti_nje in Romi_nje so z dvanajstimi milijoni ljudi največja etnična in kulturna manjšina v Evropi. Iz strahu pred diskriminacijo mnogi med njimi med štetjem prebivalstva ne navedejo svoje etnične pripadnosti (te liste so denimo v času nacionalsocializma v Nemčiji uporabljali kot podlago za deportacijo in genocid) in tako je težko podati natančno število pripadnikov teh manjšin. Agencija EU za temeljne pravice navaja, da so Sinti_nje in Romi_nje najbolj diskriminirana skupina v Evropi (prim. Engbring-Romang, 2014/bpb.de).
Vzrok lahko med drugim najdemo v zgodovini. Besedila o zgodovini Sintov_inj in Romov_inj so zapisali skoraj izključno ljudje, ki ne pripadajo tem skupnostim. Obstaja več razlogov za to: eden je ta, da je romski jezik predvsem govorjen jezik in umetnost pripovedovanja ima v tej kulturi prav poseben pomen. Poleg tega se jezika uradno praktično ne priznava. Kot drugo pa lahko navedemo dejstvo, da so informacije in prikazovanja Sintov_inj in Romov_inj zaznamovana s strukturnim in zgodovinsko zakoreninjenim rasizmom. Tako so etnologi_nje in sociologi_nje vedno znova oblikovali rasistični prikaz Sintov_inj in Romov_inj. Kot razlog za deportacije Sintov_inj in Romov_inj med nacionalsocializmom so služili tudi zapisi katoliške cerkve. Še danes je spomin na nacionalsocialistični genocid Sintov_inj in Romov_inj, imenovan porrajmos ali romski holokavst, ki je po ocenah zahteval vsaj 500.000 žrtev, izjemnega pomena in boj za državno priznanje te kolektivne travme se nadaljuje (prim. Engbring-Romang, 2014/bpb.de).
Sinti_nje in Romi_nje izvirajo iz današnje Indije in Pakistana. V Evropo niso prišli samoiniciativno kot potujoče ljudstvo, kakor se je zmotno predvidevalo (95 % jih je stalno naseljenih), temveč so bili v 8. stoletju prisiljeni v beg zaradi vojn, preganjanja in ekonomskih razlogov. »Od 8. do 10. stoletja so potovali preko Perzije, Male Azije ali Kavkaza (Armenije) in v 13. in 14. stoletju so preko Grčije in Balkana dosegli srednjo, zahodno in severno Evropo; in od tam Ameriko« (Engbring-Romang, 2014/bpb.de). Pri prihodu v Evropo so jih zmotno imeli za romarje_ke. Kralji so jim podelili spremna pisma in jim dovolili prehod dežel. Predvidevali so, da bodo spet odšli, kar pa se ni zgodilo. Počasi se je dobrohotnost spremenila v sovražnost (prim. Engbring-Romang, 2014/bpb.de). V vzhodni Evropi so delali kot tlačani, v srednji Evropi so jih razglasili za »brezpravne ljudi«, tako da so se morali priključiti potujočim ljudstvom. Tudi sistematično rasistično zatiranje – razvidno iz vsakodnevne oznake »Cigani« – izvira iz tega časa in traja do danes.
Naštejemo lahko štiri večje selitvene valove Sitov_inj in Romov_inj v Evropo. Prvi val je bil v 15. stoletju, naslednji v 60ih in 70ih letih preteklega stoletja, potem v devetdesetih letih, kot posledica razpada Jugoslavije in leta 2004 v okviru širitve EU na vzhod (vgl. Engbring-Romang, 2014/bpb.de).
Med Sinti_njami in Romi_njami obstaja velika kulturna raznolikost, skupen pa jim je pomen družine, spoštovanje starejših, uporaba lastnega jezika in zavest zgodovinske in aktualne diskriminacije. Niso pripadniki_ce enotne vere, med njimi so pripadniki_ce najrazličnejših verstev.
Pod pojmom anticiganizem razumemo rasizem, odklanjanje, poniževanje in diskriminacijo Sintov_inj in Romov_inj. Anticiganizem je še danes družbeno sprejemljiva drža, ki se jo razume kot normalen odnos do Romov_inj in je razvidna iz številnih rasističnih predsodkov in prikazovanja te skupnosti. To vodi v strukturno in družbeno diskriminacijo Romov. Te skupnosti imajo v Evropi zelo prekaren položaj, veliko jih živi v revščini in družbeni izolaciji. Strukturna rasistična diskriminacija v šolah vodi v situacijo, da številni romski otroci predčasno prekinejo šolanje. To seveda omejuje poklicne priložnosti in lahko vodi v izključitev. Zaradi strukturnega rasizma je dostikrat omejen tudi dostop do stanovanj in delovnih mest ter do zdravstvene oskrbe.
Leta 1995 je bil sprejeta »Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin«, ki so jo podpisale vse države članice EU z izjemo Latvije. Vendar se položaj Sintov_inj in Romov_inj kljub temu ni izboljšal (prim. Engbring-Romang, 2014/bpb.de).
