3.1 Prikaz diskriminacijskih ravni
Predstave in koncepti o spolu in spolnosti so vedno povezani z družbenimi razmerji moči, kulturnimi normami in socializacijo, in se nenehno spreminjajo. Tako ženske denimo v Evropi pred 102 letoma niso imele volilne pravice. S tematskim področjem spolne in seksualne raznolikosti so pretežno povezane oblike diskriminacije zaradi patriarhata, diskriminacija na podlagi spola, seksizem, homofobija in transfobija ter seksualizirano nasilje.
Osnova patriarhalne in seksistične diskriminacije je predstava, da lahko obstajata samo dva spola (moški in ženski) (različnost spolov), in da se morajo moški in ženske med seboj privlačiti (heteronormativnost) (prim. Butler 1990; Rich 1980/1993). Patriarhat in seksizem kot razmerja moči v tej hierarhiji spolov strukturno privilegirata moške nad ženskami, ki veljajo za manjvredne (de Beauvoir 1985; Kerner 2014). Ženske in posamezniki, ki se identificirajo kot spolno raznoliki oziroma ne ustrezajo normativu dveh spolov, so strukturno zaničevani in diskriminirani in pogosto deležni fizičnega ter psihičnega nasilja.
Tudi na področju seksualne raznolikosti še vedno prihaja do močne strukturne diskriminacije, predsodkov, odpora ter neenakega pravnega in socialnega obravnavanja ljudi, ki ne ustrezajo heteronormativnosti in so denimo lezbijke, geji, biseksualci_ke, panseksualci_ke, kvirovci_ke, aseksualci_ke ipd. (prim. Debus/Laumann 2018). Agencija Evropske unije za temeljne pravice je v zadnjih letih prišla do zaključka, da so osebe LGBTIQ (lezbijke, geji, biseksualne, transspolne, interspolne in kvir osebe) diskriminirane na vseh družbenih in ekonomskih ravneh, deležne verbalnega in psihičnega nasilja in zaradi strahu pred negativnimi posledicami ne razkrijejo svoje usmerjenosti.
