3.3.3 Spolna raznolikost
Spol obsega naslednje tri ravni (prim. KJR, brez leta):
- Biološki ali telesni spol temelji izključno na telesnih značilnostih. Te pripišemo ali moškemu ali ženskemu spolu. Vendar pa imajo denimo interspolne osebe tako ženske kot tudi moške spolne značilnosti.
- Spolna identiteta opisuje notranje prepričanje, da oseba pripada določenemu spolu. Odločilna je samopodoba, po kateri se osebe pripisujejo k cisspolnim ali transspolnim osebam oziroma konceptom identitete, o kateri odločijo same.
- Pri izražanju spola gre za družbeni spol, oblačila, vlogo spola, zunanjo podobo osebe ipd. Določa načine vedenja, ki jih družba dojema za tipično moška ali tipično ženska.
Socializacija spolov in ustvarjanje spolov
Ustvarjanje spola ali angl. »doing gender« pomeni stalno ustvarjanje vlog spolov, dveh spolov in prevladujočih predstav o moškosti in ženskosti (prim. de Beauvoir 1985). Pri konstrukciji spola gre za socializacijo spola in učenje ter nenehno ponavljanje vlog spolov prek staršev, v vrtcu, v šoli, v skupini vrstnikov, v medijih, prek oglaševanja ipd.
Takoj po rojstvu ali že pred rojstvom otroka vedno vprašamo »Je fantek ali deklica?« (prim. Butler 2004). Novorojenček dobi ime deško ali dekliško ime, nagovarja in vzgaja se ga za deklico ali dečka. Pogosto kupujemo bodisi roza bodisi modra oblačila in igrače, pisalne potrebščine in kozmetične artikle. Igrače in hobije ali športne aktivnosti pogosto še vedno izbiramo, ponujamo ali prepovedujemo glede na otrokov spol (prim. West/Zimmerman 1987, 125-151).
Večino deklic s punčkami, barbikami in mini kuhinjami pripravljamo na bodočo vlogo matere. Vzgajamo jih, naj bodo skrbne, prijazne, sočutne, ter v skladu z obstoječimi heteronormativnimi ideali lepote, kot je biti seksi in suh. Deklice, ki se ne obnašajo primerno tej spolni vlogi, bodo kaj hitro oštete.
Hkrati pa številne fantke že zelo zgodaj z bagri, avtomobilčki, orodjem in tehničnimi igračami ter tekmovalnimi športi pripravljamo na poznejše poklicno življenje, vcepljamo jim zanimanje za tehniko in ročna dela, kakor tudi pomen samozavesti, moči, tekmovalnosti in kariere. Fantkom, ki ne ustrezajo predstavam po moškosti, ki jokajo, so nežni in občutljivi, damo vedeti, da niso »pravi fantje« ali da so geji (prim. Stufe/Debus 2012, 27-42).
Gejevstvo je pri tem negativno konotirano, predmet posmeha in zaničevanja. Predstava, da morajo biti fantje in moški močni, se izraža tudi v vedno večji obsedenosti s fitnes vadbo in mišičastim telesom.
Tako se že v zgodnjih letih naučimo, kaj je naša spolna identiteta in naša ustrezna vloga spola, vedenje in oblike partnerstva ter družine itd. (prim. Stufe/Debus 2012, 27-42). Zahteve po spolni pripadnosti pri vseh ljudeh predstavljajo velik pritisk, da morajo ustrezati vlogi moškega in ženske, čeprav le malokdo izpolnjuje te klišeje o vlogah (želi izpolnjevati) (prim. Stufe/Debus 2012, 27-42). Zlasti v puberteti, pa tudi pozneje, lahko ta pritisk glede spolne vloge in z njo povezani lepotni ideali ženskosti in moškosti privedejo do sedaj že zelo razširjenih motenj prehranjevanja, obsedenosti s fitnesom, samopoškodbenega vedenja, depresije, uživanja alkohola in mamil, strahu, osamljenosti, slabega šolskega uspeha in samomorilnosti. Zato se postavlja vprašanje, zakaj morajo biti ženske takšne in moški takšni, zakaj ne morejo biti oboji po svoje različni in zakaj igra spol v zahodnih družbah pravzaprav tako pomembno vlogo. Postavlja se tudi vprašanje, ali res obstajata samo dva spola.
Spolna raznolikost – interspolnost
Ljudje, ki se rodijo z biološkimi spolnimi znaki, ki so tako moški kot ženski, so označeni kot interspolne/interseksualne osebe, hermafroditi ali dvospolniki. Mi uporabljamo izraz interspolni, ker ga uporablja skupnost.
Ocene, koliko je interspolnih novorojenčkov, so različne. Z interspolnostjo opredeljujemo širok nabor naravnih razlik. Poleg tega je zaradi različnega načina pridobivanja podatkov v posameznih državah in velikega števila neregistriranih primerov težko natančno določiti to število. Po ocenah se 1 od 1000 novorojenčkov rodi kot interspolna oseba. Po ocenah naj bi bilo v Sloveniji okrog 2.000 interspolnih ljudi. Raziskava Anne Fausto-Sterling leta 2000 je pokazala, da se okoli 1,7 % ljudi po vsem svetu rodi z določeno variacijo spolnih značilnosti (prim. Amnesty International 2017). Pomembno je, da interspolnost ni bolezen, temveč povsem naravna spolna variacija.
Diskriminiranje interspolnih oseb – operacije spremembe spola
V vsaj 21 državah članicah EU se pri otrocih pogosto opravi operativno spremembo spola, ki z medicinskega vidika ni nujna in pri kateri se zadevnih oseb praviloma ne vpraša za privolitev (prim. Hoenes/Januschke/Klöppel 2019; Klöppel 2017). Povečini zdravnice_ki pritisnejo na starše, da privolijo v tovrstne operacije (FRA 2015). Te medicinsko nenujne operacije so že desetletja predmet mednarodnih kritik v smislu grobega kršenja človekovih pravic, saj se kršijo pravice do fizične in čustvene integritete prizadetih oseb ter Konvencija ZN o otrokovih pravicah (prim. Ethikrat 2012; Intersexuelle Menschen e.V./Humboldt Law Clinic Berlin 2011; Plett 2003 a/b; Voss 2012, 2014). Operacije spremembe spola – brez privolitve zadevnih oseb – pogosto povzročijo brazgotine, bolečino in izgubo občutenja. Travme, težave s hormonskim zdravljenjem in pogosti operativni posegi niso nobena redkost (prim. Hoenes/Janusche/Klöppel 2019; Klöppel 2017). Številne interspolne osebe vse življenje trpijo zaradi posledic operativnih posegov in se tudi ne identificirajo s spolom, ki so jim ga določili z operacijo (prim. Hoenes/Janusche/Klöppel 2019; Klöppel 2017).
Resolucija Evropskega parlamenta o pravicah interspolnih oseb s konca leta 2018 ostro obsoja kirurške posege in zdravljenje za normalizacijo spolnih značilnosti (2018/2878 (RSP)). Pozdravlja zakone, ki prepovedujejo kirurške posege pri interspolnih ljudeh, kot jih imajo na primer na Malti in Portugalskem, ter poziva druge države članice, naj čim prej sprejmejo podobno zakonodajo. Namesto tega bi bilo treba interspolnim otrokom in njihovim staršem dobro svetovati in zadevnim osebam zagotoviti varstvo pred diskriminacijo. V Nemčiji se je vladna koalicija lani odločila, da sprejme osnutek zakona o prepovedi kirurških posegov, ki je trenutno v pripravi.
Pravno priznavanje spolne raznolikosti – uvedba tretjega spola
Za priznavanje spolne raznolikosti na pravni ravni je nemško Zvezno ustavno sodišče oktobra 2017 odločilo, da je treba poleg moškega in ženskega spola z zakonom uvesti še tretjo kategorizacijo spola. Namen tega je odprava pravne diskriminacije v zvezi s spolno raznolikostjo (prim. Buverf 2017). Januarja 2019 je bil sprejet zakon, ki poleg »moškega« in »ženskega« opredeljuje tretji spol »različen« (člen 22(3) PStG). Zakon interspolnim osebam omogoča spremembo imena in civilnega statusa v osebnih dokumentih. V EU je ta zakon o priznavanju tretjega spola izjema. Vendar pa je v vsaj štirih državah članicah (Danska, Islandija, Malta in Portugalska) mogoče novorojenčke registrirati kot spolno nevtralne osebe, v dveh državah (Nemčija in Avstrija) pa lahko ostane vnos »brez podatka« oziroma »drugo« (prim. FRA 2015). V preostalih državah EU sta pravno priznana samo ženski in moški spol.
Spolna raznolikost – transspolni ljudje/transgender/transseksualni/nebinarni ljudje
Spolna raznolikost se odraža tudi v tem, da se veliko ljudi ne identificira s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Ljudje, katerih občutena spolna identiteta ne ustreza spolu v rojstnem listu, se imenujejo transspolni ljudje/trangender/transseksualni/nebinarni ali kvirspolni ljudje. Mi uporabljamo izraz transspolni, ker ga uporablja skupnost.
Številne transspolne osebe želijo, da jih nagovarjamo z drugim imenom, zaimkom in nazivom kot tistim, ki jim je bil določen v rojstnem listu. Nekatere transspolne osebe želijo s hormonskimi terapijami in kirurškimi posegi približati svoj biološki spol svojemu občutenemu spolu, da bi jih družba sprejemala tako, kot se one počutijo. Vendar veliko transspolnih oseb nima zdravstvenega zavarovanja ali finančnih sredstev za medicinske ukrepe, kot so hormonske terapije in operacije (prim. Fütty 2019). V Nemčiji so v skladu s trenutno veljavnimi smernicami za zdravljenje potrebni psihiatrična diagnoza transseksualizma, terapija v trajanju vsaj 12 mesecev, »preskus v vsakdanjem življenju« in več psihiatričnih mnenj. Te toge in patologizirane smernice obremenjujejo številne transspolne osebe, saj je na voljo le malo strokovnjakinj_ov, ki bi jim lahko kompetentno svetovale_i (prim. Bundesvereinigung Trans* e.V. 2017). Tudi v Švici je potrebna diagnoza transseksualizma, da zdravstvena zavarovalnica plača želeno terapijo (prim. Transgender Network Switzerland 2016). Kar zadeva Litvo, je operacija spremembe spola dovoljena samo v tujini. Po operaciji je treba vloge za spremembe v osebnih dokumentih in rojstnih listih vložiti pri državnem sodišču (prim. FRA 2015). Omeniti je treba, da je dostop do operacij spremembe spola v EU še vedno problematičen ali nemogoč in predstavlja veliko breme številnim transspolnim osebam.
Pravno priznavanje spolne raznolikosti – zakon o transspolnih osebah in diskriminacija
Številne države v EU so sprejele zakone o transspolnih osebah, ki določenim trans posameznikom omogočajo spremembo imena in spola v osebnih dokumentih (sprememba civilnega statusa). Zakoni o transspolnih osebah o spreminjanju imena in civilnega statusa pogosto vključujejo veliko predpogojev.
- V 9 evropskih državah (Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Finska, Latvija, Črna gora, Srbija, Slovaška, Češka in Romunija) in 16 državah po vsem svetu se morajo transspolne osebe sterilizirati, če želijo spremeniti podatek o spolu v osebnih dokumentih (sprememba civilnega statusa) (prim. TGEU 2019). Kar pomeni, da ne smejo imeti otrok in jih v prihodnje tudi ne bodo imele. To predstavlja neposredno kršitev človekovih pravic do fizične nedotakljivosti in družine. V Sloveniji sicer ni eksplicitne zakonske zahteve po sterelizaciji oseb pred pravnim priznanjem spola, vendar je v praksi večina teh oseb vsaj na hormonski terapiji (Legebitra, 2016).
- V 11 državah članicah EU se morajo transspolne osebe ločiti, če želijo spremeniti svoj civilni status (prim. TGEU 2018 a).
Poleg tega morajo v večini držav članic EU transspolni ljudje skozi postopek psihiatrične ocene, v kateri mora biti dokazana psihiatrična diagnoza »transseksualizem«, da bi lahko spremenili svoje ime in civilni status (prim. TGEU 2019). Transspolni ljudje so patologizirani s psihiatrično diagnozo »transeksualizem« in s psihiatrično oceno, kar pomeni, da se njihova spolna identiteta oz. raznolikost obravnava kot bolezen. Vendar pa občutena spolna identiteta ni bolezen, temveč pomemben del pravice do samoodločanja (prim. Seikowski 2016).
Zakoni, ki transspolnim in nebinarnim osebam omogočajo pravno spremembo imena in civilnega statusa brez vsakršne diagnoze, temveč preprosto v okviru birokratskega postopka, obstajajo v Argentini, Belgiji, Danski, Franciji, Grčiji, Irski, Luksemburgu, Malti, Norveški in Portugalski.
Spremembe na področju zakonodaje bodo v prihodnje nujne tudi zato, ker v novem katalogu bolezni Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) ICD 11 od leta 2018 diagnoza transseksualizma ne obstaja več. V ta namen je bila vpeljana kategorija »spolno neskladje« za ljudi, katerih spolna identiteta ne ustreza vnosu v rojstnem listu. Spolno neskladje tako ni več psihiatrična diagnoza, temveč kategorija za zagotavljanje specifičnih zdravstvenih storitev transspolnim osebam, kot so hormonske terapije in operacije (prim. Deutsche Aidshilfe 2018).
Diskriminacija transspolnih, interspolnih in nebinarnih oseb
Varstvo pred diskriminacijo na podlagi spola je opredeljeno v protidiskriminacijski zakonodaji EU. Vendar pa se to varstvo v državah članicah različno manifestira in varstvo pred diskriminacijo na podlagi spolne identitete ni izrecno opredeljeno. Le šest držav članic EU je sprejelo ustrezne ukrepe; v drugih državah so transspolne osebe zaščitene pred diskriminacijo na podlagi seksualne usmerjenosti. Skoraj vse države članice EU so ustanovile nacionalne inštitute za enakost spolov, ki zagotavljajo zaščito osebam LGBTIQ in se zavzemajo proti diskriminaciji. Vendar pa raziskave kažejo, da varstvo pred diskriminacijo in tudi pred napadi, sovražnostjo in nasiljem še ne zadostuje (prim. FRA 2017).
Transspolnim, nebinarnim in interspolnim ljudem je po eni strani strukturno in institucionalno zanikana njihova samoidentifikacija spolne identitete. S tem se jih naredi nevidne, uradno pogosto sploh ne obstajajo: ne pojavljajo se v statistikah, nazivih ali obrazcih, izključeni so na institucionalni ravni, npr. v vrtcu, šoli, poklicnem življenju itd. (prim. Kalkum/Otto 2017).
Po drugi strani pa so transspolne, nebinarne in interspolne osebe tudi vsakodnevno deležne diskriminacije, izključenosti in nepriznavanja s strani družbe. Tako se jih na primer ne kliče po imenu in z zaimki, ki si jih želijo. Deležne so verbalnega in fizičnega nasilja, ko obiščejo javna stranišča, garderobe športnih objektov, v šoli, na delovnem mestu ali v družini. Vsakodnevna rutina postane velika ovira (prim. Kalkum/Otto 2017). Zelo razširjena je tudi diskriminacija transspolnih, nebinarnih in interspolnih oseb na trgu delovne sile (prim. Whittle et all 2012).
Pogosti so povečana brezposelnost, revščina, izolacija, zdravstvene težave, depresija in nasilje nad transspolnimi, nebinarnimi in interspolnimi ljudmi. Hkrati so strukturno izključeni iz obstoječih sistemov socialnega varstva, kot so nadomestila za brezposelnost, podpora brezdomcem ali varne hiše v primeru nasilja, velikokrat pa se jim tudi pripisujejo opravljanje spolnega dela, kriminalna dejanja, bolezni in perverznost (prim. Fütty 2019, 115-134).
Transfobija/sovraštvo do transspolnih oseb in sovraštvo do interspolnih oseb
Transfobija oziroma sovraštvo do transspolnih in interspolnih oseb pomeni zavračanje, odpor in sovraštvo do ljudi, ki niso v skladu s prevladujočimi normativi dveh spolov oz. moškosti in ženskosti (prim. Fuchs et al 2012: 8; KJR brez leta). Sovraštvo do transspolnih in interspolnih oseb ni izraz strahu, temveč veliko bolj predsodkov, odpora in sovraštva do oseb, ki so transspolne, spolno nebinarne ali interspolne. Tovrstna sovražnost se lahko manifestira verbalno in psihično, z žaljivkami, posmehovanjem, opazovanjem, marginalizacijo, kaznovanjem, pa tudi s fizičnim in spolnim nasiljem (vključno s posilstvi ali grožnjami s smrtjo) (prim. Fütty 2019).
Povzetek
V tem poglavju je bil podan uvod v razsežnosti spolne in seksualne raznolikosti. Izpostavljena je bila obstoječa diskriminacija ter nasilje nad ženskami, predstavljene so bile tudi razsežnosti spolne in seksualne raznolikosti. Na področju enakosti spolov znotraj EU je mogoče zabeležiti veliko pozitivnih pravnih in družbenih sprememb. To v omejenem obsegu velja tudi za področje spolne in seksualne raznolikosti. Kljub temu je diskriminacija še vedno izrazita in še veliko bo treba narediti, da bi dosegli dejansko priznavanje, inkluzijo in enakopravnost vseh ljudi, ne glede na njihovo spolno identiteto in spolnost.
