5 Digitalna dimenzija
Z digitalizacijo našega življenja in s spremembami v družbi, skupnosti in komunikaciji se spreminjajo tudi oblike diskriminacije. Čeprav te digitalne dimenzije ni mogoče v celoti predstaviti v tem priročniku, jo želimo omeniti in se hkrati osredotočiti na naslednji problematični pojav v digitalnem prostoru: sovražni govor.
Sovraštvo na spletu
Primeri sovražnega govora so seksizem in antfeminizem, protimuslimanski rasizem, antisemitizem, anticiganizem, neonacizem, klasizem (diskriminacija »nižjih« slojev) ter homofobija in transfobija (prim. No-Hate-Speech.de, 2019). In jasno je: sovražni govor ne prizadene vseh enako! Predvsem LGBTIQ osebe (lezbijke, geji, biseksualne, transspolne, interspolne, kvir osebe) so deležne sovražnega govora. Takoj zatem muslimanke_ni ter ženske in manjšine (na primer Sinti_nje in Romi_nje). Poleg tega so žrtve sovražnega govora tudi tiste osebe, ki izražajo solidarnost z drugimi, za njih govorijo in se zanje zavzemajo (prim. Svet Evrope, 2011). Z digitalizacijo se je močno znižal prag sovražnega izražanja in obrekovanja posameznikov in celotnih skupin populacije, saj se obrekovanje pogosto izvaja anonimno (z lažnimi računi/dostopi z drugim imenom ali vzdevkom) in ni vezano na čas in lokacijo. Ljudje in združenja se pri tem ne rabijo identificirati in se lahko tudi izognejo odgovornosti za izvajanje fizičnega nasilja, posilstev ali celo umorov.
Tovrstno sovraštvo do določene skupine (prim. Groß, E.; Zick, A.; Krause, D., 2012) je v nasprotju z demokratičnim konceptom enakovrednosti in temeljnih človekovih pravic in morda znak, da se na spletu ohranjajo strukture moči in diskriminacije družbe.
Nevarna kombinacija človeka in stroja
Tehnologija (ključna beseda: algoritmi) ustvarja tako imenovane odmevne komore na internetu (zlasti v družabnih medijih); torej digitalne prostore, v katerih se ljudje obkrožajo z enako ali podobno mislečimi ljudmi in dobivajo informacije iz virov, ki bolj ustrezajo njihovemu pogledu na svet. Tako se v teh »mehurčkih« lažje in hitreje brez časovnih ali krajevnih ovir ter anonimno najdejo ljudje s podobnimi prepričanji in drugače misleči ter družabna razprava iz različnih stališč pa so blokirani/brisani ipd. (prim. Brodnig, 2016). Emocionalizacija žal tudi povzroči, da o informacijah ne razmišljamo več tako kritično in določen komentar hitreje delimo ali »všečkamo« (»Jezni ljudje klikajo več!«) (prim. Brodnig, 2018). Algoritmi, ki delujejo v ozadju, imajo radi tako visoko stopnjo interakcije. Oziroma drugače povedano: če ima določena objava (v družabnih omrežjih) veliko všečkov, komentarjev ali se pogosto deli na lastni strani, bo prikazana večkrat in več ljudem na Facebooku. Z algoritmi naših iskanj in všečkov nastanejo filtrirni mehurčki, kar pomeni, da določene informacije sploh niso več prikazane. V tem primeru torej ni raznolikosti mnenj in medijske svobode, ki sta temelja demokracije.
Lažne novice in provokatorji_ke za čim večje število klikov
Situacija postane posebej problematična takrat, ko prihajajo emocionalizirane informacije iz dvomljivega vira oziroma so celo lažne, torej popolnoma izmišljene. V časih, ko je bila beseda »postfaktično« razglašena za mednarodno besedo leta 2016 in je bila najbolj priljubljena objava v kontekstu predsedniških volitev v ZDA povsem prirejena lažna novica, ta tema dobiva nov pomen.
Lažne novice polarizirajo, delijo ljudi in izkoriščajo njihove strahove ter ustvarjajo sovražnike. Pogosto izpostavljajo krivce in nudijo preproste odgovore. Na takšen način vzbudijo oziroma okrepijo nestrpnost do tistih, ki so označeni kot »drugačni«, »krivi«, »storilci«, »družbeni zajedavci«, »teroristi« ali »sprevrženci« (prim. Brodnig, 2016). V najslabšem primeru se ta nestrpnost sprevrže v nasilje, v vsakem primeru pa kali socialni mir.
Navsezadnje na nas vpliva še tako imenovani učinek iluzorne resnice (angl. illusory truth effect). To pomeni, da neka informacija postane bolj verodostojna, če jo pogosteje slišimo. Ponavljanje lažne novice zato hitro privede do zmotne predstave. Se pravi, če ljudje v svojih odmevnih komorah, ki jih ustvarjajo algoritmi, nenehno berejo eno stališče ali vedno znova prejemajo isto (napačno) sporočilo iz različnih virov, potem postane ta informacija zanje tudi verjetna. Bolj ji verjamejo in s tem vplivajo na lastno dojemanje sveta. Ta učinek je še večji, če je ob besedilu slika ali grafika, četudi je ta povsem izmišljena ali izven konteksta (prim. Brodnig, 2016).
Protistrategije in protigibanja: medijska kompetenca
Ravni kompetenc pedagogike, ki se zaveda raznolikosti, in so omenjene v uvodu, tukaj dopolnjuje medijska kompetenca. Tu ne gre le za kritičnost do virov, temveč tudi za tehnične kompetence (recimo razumevanje, kako algoritmi vplivajo na konzumiranje informacij in kako jih usmerjajo!). Gre za to, kako ločiti lažne novice od resničnih informacij, tako da jih je mogoče uporabiti kot podlago za ukrepanje.
Poleg tega je treba odločno preprečiti iskanje informacij na skrčenem številu spletnih strani. Ena od možnosti bi bila, da bi se zavestno uporabili viri, ki jih šolarke_ji manj poznajo oziroma jih ne bi uporabili za iskanje. Tudi proučevanje primerov na spletnih straneh za preverjanje dejstev (denimo Mimikama.at) prispeva k ozaveščenosti in pridobivanju znanja, prav tako kot tudi skupna obdelava »pravih« številk z grafikami in statistikami. Aktivno udeleževanje je vedno dobrodošlo, morda kot del velikega gibanja proti sovražnemu govoru? Informativno gradivo je na spletu enostavno najti.
Dimenzija digitalizacije se pri spolu ter spolni in seksualni raznolikosti kaže na različnih ravneh. Medtem ko so bile ženske dolgo časa prikrajšane za tehnične in računalniške poklice in so bila dekleta ter ženske v naravoslovnih in tehničnih poklicih pogosto diskriminirane in deležne le malo podpore, saj so le-ti veljali za tipično moške, je v zadnjih letih in zlasti med generacijo »digitalnih domorodcev« opaziti spremembe na področju tehnike in spola. Z »dekliškimi dnevi« v šolah in na univerzah (programi za spodbujanje žensk in deklet na področju naravoslovnih ved), pa tudi z digitalizacijo v šolah in zlasti z vsakodnevno uporabo tablic in pametnih telefonov, deloma že pri predšolskih ali šolskih otrocih, se je tudi dostop do tehničnih naprav po spolu delno spremenil. Številna dekleta in mlajše ženske imajo zelo dobre kompetence na področju tehnike, računalništva in digitalnega sveta, saj je več vsakodnevnih interakcij in znanja, pridobljenega skozi prakso in igro.
Po drugi strani pa je v digitalni dobi več na spletu razširjenih oblik seksističnega in spolnega nasilja, ki se kaže v spletem zalezovanju, spolnem sramotenju, seksističnem žaljenju in celo grožnjah posilstva v klepetih, komentarjih na Facebooku ali v elektronski pošti. Istočasno je tudi več spletnega aktivizma za tematiziranje in obsojanje seksizma, seksualiziranega nasilja, napadov in posilstev, kot je mednarodno gibanje #MeToo.
V digitalni dobi se tudi vedno več razpravlja o življenju LGBTIQ skupnosti v družabnih medijih, na primer na spletnih platformah za zmenke, kot je okcupid, v Facebook skupinah in na YouTube videoposnetkih, ki ponujajo informacije o seksualni in spolni raznolikosti. Z digitalizacijo je postalo lažje najti somišljenike ali skupnosti, predvsem za LGBTIQ mladostnike s podeželja, ki se pogosto počutijo osamljeni in sami. Veliko LGBTIQ mladostnikov si pridobi informacije tudi prek skupin ter ponudbe za prosti čas in pomoč.
Po drugi strani politična desnica v Evropi po spletu vse bolj mobilizira proti posameznikom, označenim za »drugačne«, »tuje«, »bolne«, »nevarne«, »sprevržene« ali »kriminalne«. V Evropi so to trenutno tudi tisti, ki so deležni strukturnega rasizma ali islamofobije, pa tudi skupnost LGBTIQ.
