1 Uvod
O projektu
Družbene spremembe, denimo medevropske in mednarodne migracije ter globalizacija, vplivajo tudi na izobraževalne sisteme. Prav tako nudijo nove priložnosti in izzive za institucije in društva, ki delajo z mladino in mladimi odraslimi. Strokovni delavci, ki želijo biti kos tem izzivom, potrebujejo poleg strokovnega znanja tudi močne socialne kompetence, da lahko v družbi krepijo razumevanje in raznolikost.
Zato se je v okviru projekta financiranega s strani programa Erasmus+ oblikovala evropska skupina strokovnjakinj in strokovnjakov, da bi skupaj pripravile_i module in metodologijo za spodbujanje kritičnih in diferenciranih pogledov na spol in identiteto. Cilj projekta je razvoj izobraževalnega svežnja o raznolikosti, ki je namenjen praktičnemu delu, saj takšno protidiskriminacijsko gradivo v evropskem izobraževalnem prostoru manjka tako na spletu kot izven njega.
Za strokovne delavke_ce in multiplikatorice_je je na večjezikovni spletni platform o raznolikosti na voljo:
- Spletno gradivo o raznolikosti in metode v sedmih evropskih jezikih (bolgarščini, grščini, nemščini, litovščini, poljščini, romunščini in slovenščini).
- Spletni priročnik z informacijami o izobraževanju o raznolikosti, evropskimi primeri dobre prakse, strategijami za povečanje zavedanja ipd.
- Spremna gradiva in izročki za multiplikatorice_je za samostojno izvajanje nadaljnjega izobraževanja na področju izobraževanja o raznolikosti.
- Spodbujanje strokovne izmenjave na tem področju v Evropi s pomočjo transnacionalnih izobraževanj in večjezikovnega foruma na platformi o raznolikosti.
Ciljne skupine: Strokovne_i delavke_ci na področju mladinskega izobraževanja in izobraževanja odraslih, študentke_je in strokovnjaki_nje na področju socialnega dela in pedagogike, izobraževalke_ci, izobraževalne ustanove.
Pri projektu je sodelovalo osem partnerjev iz sedmih držav:
- Studio Gaus GmbH (Nemčija) www.studiogaus.com
- Europa-Universität (Nemčija) www.uni-flensburg.de
- KgKJH LSA e.V. (Nemčija) www.geschlechtergerechtejugendhilfe.de
- Südwind Verein für Entwicklungspolitik und globale Gerechtigkeit (Avstrija) www.suedwind.at
- Inter-kulturo d.o.o. (Slovenija) www.interkulturo.si
- Sredno uchilishte Hristo Botev (Bolgarija) www.hristobotev.org
- Fundacja Krzyzowa Dla Porozumienia Europejskiego (Poljska) www.krzyzowa.org.pl
- Liceul Teoretic "Nikolaus Lenau" (Romunija) nlenau.ro
- Klaipedos Hermano Zudermano gimnazija (Litva) www.zudermanas.klaipeda.lm.lt
- Geniko Lykeio Alikianoua (Grčija) www.alikianos-lykeio.eu
Vključujoč jezik
V tem priročniku uporabljamo spolno občutljiv jezik, da tudi na jezikovni ravni naredimo raznolikost vidno in nakažemo možnosti udejanjanja principov, o katerih govorimo. Referenčni jezik je ob tem nemščina, saj smo te dokumente in metode razvili v okviru projekta, ki je bil financiran s strani EU in vložen pri nemški nacionalni agenciji.
Za uporabo spolno občutljivega jezika v nobeni od držav članic EU zaenkrat ne obstaja pravna podlaga, vseeno pa se nam zdi uporaba takšnega jezika samoumevna. V tej publikaciji uporabljamo vključujoč jezik. V slovenski različici gradiva smo se odločili za uporabo podčrtaja, s katerim se želimo odmakniti od uporabe generičnega moškega spola.
Pomembno nam je, da pričujoče gradivo pri ciljnih skupinah naleti na največje možno sprejemanje in da se hkrati počutijo nagovorjene_i vse_i bralke_ci.
Napotki glede gradiva
Ta priročnik je namenjen posredovanju poglobljenega osnovnega znanja o raznolikosti. Naš pristop k izobraževanju o raznolikosti je namenjen začetnicam_kom na tem področju.
Izbira tematskih področij
V tem priročniku obravnavamo naslednje dimenzije raznolikosti:
- kulturna, etnična in verska raznolikost,
- spolna in seksualna raznolikost,
- socialna raznolikost.
Oblike diskriminacijskih ravni bomo tematizirali v posameznih podpoglavjih.
Dimenzijo telesne in duševne prizadetosti smo iz različnih razlogov izpustili: v okviru temeljite analize gradiva, ki je na voljo v posameznih državah, smo ugotovili, da na tem področju namreč že obstajajo kvalitetna gradiva. Na normativni in pravni ravni so pravice oseb s posebnimi potrebami dobro opredeljene (npr. v okviru Konvencije o pravicah invalidov Združenih narodov) in tudi politična in družbena zavest o tematiki invalidnosti je povsod prisotna. V vseh državah članicah EU obstajajo državne institucije, ki so zadolžene za nadzor in svetovanje glede te tematike, prav tako obstajajo akcijski načrti.
Istočasno bi radi opozorili na to, da nas na področju inkluzije in enakopravnosti oseb s posebnimi potrebami kot družbo čaka še precej dela. Mehanizmi izključevanja in diskriminacije, denimo na trgu dela, v izobraževanju in družbenemu udejstvovanju, ter tudi družbena stigmatizacija ljudi s posebnimi potrebami so namreč še vedno prisotni.
Tematika povezana z osebami s posebnimi potrebami je večplastna. Različne oblike posebnih potreb segajo od prizadetosti na področju sluha in vida, preko epilepsije, duševne in telesne prizadetosti, vse do kroničnih obolenj ter psihičnih težav. V skladu s tem bi morali za vse te potrebe prilagoditi tudi naš pristop. Tega zaradi praktičnih razlogov v okviru tega priročnika ne moremo uresničiti. Bi pa na tem mestu želeli pozvati k nadaljnjim projektom za ljudi s posebnimi potrebami, še posebej če so zasnovani participativno in vključujejo osebe s posebnimi potrebami na vseh ravneh.
Zakaj govorimo o raznolikosti
Ljudje so po naravi zelo različni. Heterogenost med ljudmi, ki se zrcali tudi v družbi, denimo v obliki spolne orientacije, spolnih vlog, kulturne in verske pripadnosti, sposobnosti ali socialnih slojev, ni nov izum. Vendar pa je zaradi družbenih sprememb in premikov v zadnjih desetletjih ta raznolikost bolj vidna in bolj glasne so tudi zahteve po priznanju realno obstoječe raznolikosti med ljudmi na eni strani in enakopravnosti in družbeni participaciji vseh ljudi na drugi strani.
Raznolikost odlikuje tudi Evropsko unijo. Podlaga evropske ideje je miroljubna zveza držav, ki sodelujejo na ekonomskem in političnem področju ter na področju človekovih pravic. Ta ideja izhaja iz naukov druge svetovne vojne in holokavsta, ki je predstavljal množični umor šestih milijonov ljudi v Evropi, predvsem judinj_ov, vendar tudi drugih ljudi, ki niso ustrezali ideologiji nacionalsocializma, denimo oseb s posebnimi potrebami, Sintinj_ov, Rominj_ov, homoseksualcev, pripadnic_kov opozicije, intelektualk_cev, umetnic_kov.
Posledično živimo v kompleksno prepletenem svetu, ki je zaradi globalizacije in digitalizacije vse bolj povezan, hkrati pa poln nesoglasij in neenakopravnosti.
Vse večja kompleksnost, povečana hitrost življenja in socialne spremembe, ter s tem povezane zahteve, ki obstajajo na trgu delovne sile in tudi na osebnem področju, hkrati z rastočo socialno in ekonomsko neenakostjo v ljudeh zbujajo občutke dezorientiranosti, preobremenjenosti, eksistenčnega strahu in nemoči. Želja po preprostih odgovorih na preveč kompleksna vprašanja je velika. To se vse bolj pogosto odraža v vse večjem odporu in sovražnosti do določenih družbenih skupin. Fenomen iskanja krivcev, ki jih je potrebno označiti, obvladati, podrediti, deportirati in eventualno celo uničiti, ni nov. V času nacionalsocializma so vse Jude_inje in osebe, ki niso ustrezale ideologiji nacionalsocializma, obtožili za krivce lastnega trpljenja. Iskanje krivcev in tistih, ki so ne le drugačni, temveč tudi manjvredni, je v zgodovini močno prisotno in predstavlja podlago za kolonializem, nacionalizem, križarske vojne in zahteve po nadvladi različnih držav in ver ter tudi za svetovne vojne, ki so pogosto vodile v genocid celotnih družbenih skupin. Pri prevladi gre namreč za razumevanje naravnih razlik med ljudmi kot neenakovrednost med ljudi. Tudi aktualni ponovni vzpon desnega populizma, nacionalizma in rasizma v Evropi je odraz tega. Pri tem gre za instrumentalizacijo tem kot so revščina in migracije, občutki strahu, preobremenjenosti in nemoči v luči časa, ki je zaznamovan z neoliberalizmom in digitalizacijo in ki se spreminja z veliko hitrostjo. Tudi tukaj so krivci za lastno trpljenje migratinje_i, muslimanke_i, homoseksualci, feministi_ke. Ljudi se hujska proti tem skupinam, označuje se jih za manjvredne, izločuje ali deportira, prav tako pa so podvrženi strukturni diskriminaciji in institucionalni neenakopravnosti. V najhujšem primeru se jih lovi in mori. Tudi to se dogaja v Evropi vsak dan.
Ko je govora o »domovini« in »vrnitvi k domačemu in znanemu«, se moramo natančno vprašati, kaj je tisto, kar predstavlja to domovino, to zaželeno skupnost. Prav tako se moramo vprašati, če je bilo nekoč res vse bolje in tudi kaj natančno in za koga. Tisto, kar nas povezuje in nam je skupno, je pogosto nejasno. Prav zaradi te nejasnosti in ker se skupno vedno manifestira v nasprotju z domnevnimi »drugimi«, hkrati pa je za to potrebno prezreti razlike znotraj neke homogene kategorije oziroma skupine, denimo med kristjani_kami, med moškimi ipd., je izključitev »drugih« še posebej pomembna. Prav tako pomembni so simboli, abstraktni koncepti s simbolično vrednostjo, kot so »vodilna kultura«, »družina«, »skupnost vrednot«, tudi če je konkretni odraz le-teh nejasen.
Tukaj ima izobraževanje prav posebno mesto. Družbena raznolikost se namreč odraža v dnevnem izobraževalnem delu s skupinami in zato sodi senzibilizacija in refleksija o raznolikosti multiplikatoric_jev v okvir temeljnega in nadaljnjega izobraževanja.
V okviru tega priročnika želimo v skladu s cilji pedagogike, ki se zaveda raznolikosti (Diversitätsbewusste Pädagogik) (Leiprecht 2011) doprinesti k bolj pravični, enakopravni in participativni družbi za vse. Izhajamo iz pedagoške perspektive, da je raznolikost družbena realnost in obogatitev in da bomo vsi lahko živeli bolj svobodno in neodvisno, če bo v naši družbi prisotne manj diskriminacije in več možnosti udejstvovanja za vse. Sledenje temu cilju je v najboljšem primeru začetek procesa (prim. Sielert u.a. 2009, s.47), katerega rešitve so v smislu globalnega učenja odprte. Multiplikatorice_je in izobraževalke_ce želimo spodbuditi in podpreti v obravnavanju tem, povezanih z raznolikostjo ter tudi pri tem, da se same_i odprejo na osebni in strokovni ravni ter na ta način položijo temelje za bolj strpno, miroljubno in demokratično družbo.
Ravni kompetenc pedagogike, ki se zaveda raznolikosti
Strpnosti, odprtosti in solidarnosti se lahko naučimo le, če se udeleženci_ke izobraževanja tem temam približajo na različnih ravneh in se tako zavejo kompleksnoti celote (prim. Sielert u.a. 2009, str. 20). Za to so pomembne naslednje kompetence:
- Osebnostna kompetenca: biografska samorefleksija, tudi lastnih vedenjskih vzorcev. norm, morale in vrednostnih predstav ter predsodkov, refleksija komunikacije in soočanja z »drugimi«
- Strokovna kompetenca/teoretično osnovno znanje: kaj je kultura in kaj je kulturna identiteta? Kako nastane kultura? Kaj je »naša kultura« in ali je statična ali bolj dinamična? Kako se omejuje od kulture »drugih«? Kaj pravzaprav vemo o »drugih kulturah«? Kako nastanejo predsodki? Kdaj govorimo o interkulturnih razlikah in zakaj je to pomembno?
- Praktična kompetenca: uporabniki_ce gradiva preizkusijo in didaktično predebatirajo. Katere vsakdanje situacije lahko s tem povežemo? Kakšne možnosti ravnanja imamo v posameznih situacijah? Gre za spodbudo za reflektiranje dejanj in bolj aktivno družbeno udeležbo.
Na spletni platformi nudimo s pomočjo tega priročnika, svežnja učnih gradiv in primera treninga o raznolikosti uvod v kompleksno tematiko o raznolikosti. Multiplikatoricam_jem in strokovnjakinjam_om omogočajo ta gradiva razumevanje osnovnih oblik diskriminacije, preizkušanje interaktivnih metod in kritično refleksijo lastnih stališč na tem področju. Pri tem se osredotočamo na tiste oblike diskriminacije in soodvisnih pojavov (intersekcionalnih), katerim so izpostavljeni ljudje v Evropi in po svetu (prim. Czollek u.a. 2012, s.12). Intersekcionalna perspektiva priznava, da so identitete kompleksne in večslojne ter da se značilnosti identitete (na primer spol in vera) ter s tem povezane diskriminacije prepletajo in se lahko bodisi krepijo ali slabijo (Walgenbach 2012).
Naš izbor gradiv naj bi v smislu globalnega učenja doprinesel k senzibilizaciji, pomagal »odpreti oči« in nakazal možnosti za ukrepanje:
Tukaj vidimo tesno povezavo med pedagogiko raznolikosti, pristopi, ki se zavedajo raznolikosti na področju pomoči mladim ter globalnim učenjem. Predsodki in stereotipi namreč niso prirojeni temveč priučeni. In tako se jih lahko po Mecherilu (1998) tudi odučimo.
Protidiskriminacija kot družbenopolitična programatika
Osrednji element vseh strategij proti diskriminaciji je doslednost pri spodbujanju enakopravnosti. Zvezna centrala za politično izobraževanje v Nemčiji povzema potrebne ukrepe na treh ravneh:
Prvič, poleg pravno učinkovitih sredstev proti diskriminaciji mora hkrati potekati krepitev družbene zavesti. To se ne primer odvija skozi strokovno obravnavanje raznolikosti v izobraževanju pedagoginj_ov, multiplikatoric_jev in tudi v okviru zunajšolskega izobraževanja mladih in odraslih ter v obliki javnih kampanj.
Drugič, potrebno je zahtevati obvezna izobraževanja o protidiskriminaciji na delovnem mestu, tako za sodelavke_ce kot tudi za vodilni kader, ter enakopravno sodelovanje na vseh družbenih področjih (Konvencija o pravicah invalidov Združenih narodov, 2006). Sem sodi tudi prehod na anonimizirane postopke izbire kandidatk_ov ter uvajanje pristojnih mest za pritožbe.
Tretjič, potrebno je okrepiti ljudi, ki so bili predmet diskriminacije, jih opolnomočiti ter omogočiti njihovo sodelovanje in participacijo. Hkrati jim je potrebno predstaviti njihove pravne možnosti in jih seznaniti s pristojnimi svetovalnimi točkami (prim. Scherr 2016/bpb.de).
Pedagogika, ki se zaveda raznolikosti
Predlagamo, da kot konceptualni okvir za uresničevanje zavedanja o raznolikosti uporabimo triado iz raznolikosti, enakopravnosti in inkluzije. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili posamezne dimenzije.
Raznolikost
Raznolikost, imenovana tudi diverziteta ali heterogenost, pomeni, da so vsi ljudje različni in da to dejstvo pomeni obogatitev in dodano vrednost. Gre za to, da priznavamo, da obstajajo razlike med ljudmi in da vsem omogočimo enakopravno sodelovanje v družbi. Dimenzije raznolikosti oziroma značilnosti, po katerih se razlikujejo vsi ljudje in katere jih določajo kot posameznike, so denimo spolna identiteta, spolnost, starost, migracije, etnična in verska pripadnost, neivalidnost oziroma oblike invalidnosti ter družbeni sloj, socialni krog (prim. Benbrahim 2012, 8-22). Gre za to, da so lahko ljudje »brez strahu različni« (Theodor Adorno 1944/1997, 114).
Raznolikost, v angleščini ta pojem označujejo kot diversity, je koncept, ki je v ZDA prisoten že od 60-ih in 70-ih let in je zaznamovan z gibanjem za državljanske pravice temnopoltih, ter posledično opozarja na strukturno diskriminacijo ljudi, ki so zaradi barve kože podvrženi strukturnemu in institucionalnemu rasizmu. Raznolikost zajema tudi feministične boje ter boje LGBTQ oseb za pravno, družbeno in ekonomsko enakopravnost vseh spolov in spolnih usmerjenosti (prim. Benbrahim 2012, 8-22).
Upravljanje raznolikosti
Koncept upravljanja raznolikosti obstaja na ekonomskem področju že od 80ih let, in sicer pri velikih mednarodnih koncernih kot produktivno razumevanje raznolikosti z namenom višanja dobička. Raznolikost ljudi in sodelavk_cev se produktivno uporablja za maksimizacijo dobička ter kot inovativen vir in konkurenčna prednost. Raziskave kažejo, da upravljanje raznolikosti deluje in da so podjetja, ki na vseh ravneh zaposlujejo ljudi različnih spolov, spolnosti in etničnih ter verskih pripadnosti, tako bolj inovativna in konkurenčna kot tudi bolj donosna (prim. Benbrahim 2012, 8-22).
Tudi v Sloveniji je koncept raznolikosti vse bolj razširjen.
Tudi pedagogika raznolikosti (Prengel 1990) ali pristopi pedagogike, ki se zaveda raznolikosti (Leiprecht 2011) ciljata na enakopravno sodelovanje vseh ljudi v izobraževanju in temeljita na priznavanju raznolikosti kot družbene realnosti in obogatitve (Benbrahim 2012, 8-22). Pedagogika, ki se zaveda raznolikosti se zavzema za večjo pravičnost, enakopravnost, udejstvovanje in svobodo za vse ljudi (Leiprecht 2011). Mnoge pedagoške institucije, šole in univerze so že sprejele smernice in strategije za upoštevanje raznolikosti.
Enakopravnost
Ker so na mnogih družbenih in poklicnih področjih denimo ljudje s posebnimi potrebami ali migracijskim ozadjem vključeni v premajhnem številu, strukturno izključeni ali zapostavljeni, je potrebno za izobraževanje, ki priznava raznolikost in vsem omogoča enakopraven dostop, ponuditi posebne spodbude. To še naprej velja tudi za premajhno vključenost žensk na relevantnih družbenih področjih, denimo na vodilnih položajih in v naravoslovnih predmetih in poklicih.
Na področju izobraževanja obstajajo številne simbolične – dostikrat nevidne – ter tudi ekonomske ovire, ki preprečujejo enakopraven dostop vseh do izobraževanja. Kot kaže študija PISA (2015) je tako denimo revščina in družbeni sloj ter stopnja izobrazbe staršev v večini evropskih držav še vedno eden glavnih dejavnikov za izobraževalno pot otrok. Tudi otroci migrantov / otroci migranti so v večini evropskih držav strukturno zapostavljeni in doživljajo v šoli manj spodbud (PISA 2015).
Inkluzija
Najkasneje od Konvencije o pravicah invalidov iz leta 2006 ter njene ratifikacije v Sloveniji leta 2008, je inkluzija ter s tem pravica vseh do izobraževanja in enakopravnega udejstvovanja v družbenemu življenju človekova pravica (prim. Konvencija o pravicah invalidov 2017). Da bi lahko kot družba živeli inkluzijo, pa je potrebno razgraditi ovire in strukturne kriterije izključevanja na področju izobraževanja, saj lahko le tako omogočimo enakopravne dostope do izobraževanja ter participacijo in udeležbo vseh ljudi.
Inkluzivno izobraževanje pomeni participativno spreminjanje prostorov na podlagi potreb in razpoložljivih virov, ki vsem udeleženim omogoča enakopravno učenje. Za to je potrebna raznolika ponudba učnih in poučevalnih formatov (npr. delo v majhnih skupinah, samostojno raziskovanje, medsebojni pregled dela ipd.), medijev (igre, digitalni mediji, knjige, gradiva) in ekip, ki so sestavljene iz strokovnjakov z različnih področij. Pri inkluziji je osrednjega pomena orientacija glede na potrebe vseh učečih, kot tudi participacija pri učnih procesih – torej omogočanje sooblikovanja in spreminjanja procesov, medsebojni pregled dela, delo v majhnih skupinah itd. (prim. Biewer 2010).
Na področju digitalizacije in izobraževanja obstaja velik potencial za omogočanje inkluzivnih učnih postopkov in zmanjševanje učnih ovir, na primer uporaba programov za glasno branje, prevajanje iz tujih jezikov, programov pisanja, učnih aplikacij, spletnega študija, uporabe multimedijskih vsebin itd.
