4.3.1 Plačna neenakost med spoloma
V okviru prizadevanj EU za enakopravnost je zmanjšanje razlike v plačah med spoloma oziroma načelo »enakega plačila za enako opravljeno delo« ena najpomembnejših nalog. Urna plačilna postavka za moške je bila leta 2016 v povprečju za 16,2 % višja kot za ženske. Razlike je mogoče ugotoviti v posameznih državah članicah EU. Razlika v urni postavki je v Romuniji leta 2016 znašala 6 %, v Avstriji in Nemčiji preko 20 % (prim. Evropska unija, 2018).
Kljub prizadevanjem za uskladitev bruto mesečnih plač se je razlika v plačah med spoloma še znatno povečala. Razloge za to najdemo v hierarhični strukturi, dejavnostih in panogah. Raziskave kažejo, da moški in ženske pri izbiri svojega poklica razlikujejo med panogami. Evropska komisija je ugotovila, da so tisti poklici, za katere se večinoma odločajo ženske, podpovprečno plačani. Razlog za to ni manjša storilnost ali učinkovitost, ampak predvsem subjektivni pogledi, da so ženski poklici manj vredni. Izbiro poklica večinoma krojijo družbeni stereotipi. Od leta 2000 znaša delež študentk pri predmetih matematika, računalništvo, naravoslovje in tehnologija približno 30 %. Delež zaposlenih žensk v poklicih z nizkimi plačami, kot so na primer čistilke, prodajalke ali zdravstvene delavke, je običajno nad 70 %. Prav ženske dajejo večjo prioriteto načrtovanju družine in usklajevanju družine in kariere bolj kot moški in tako pogosteje izbirajo takšne poklice, ki jim to bolj omogočajo (prim. Zinke, 2014).
Izbiranje poznejšega poklica in razvoj kompetenc se začneta že v osnovni šoli. Raziskava OECD »Equally prepared for life?« (Enako pripravljeni na življenje?) iz leta 2009 je pokazala, da deklice in dečki v osnovnošolski starosti kažejo majhne razlike med spoloma v znanju naravoslovja in matematike, imajo pa deklice prednost pri branju. V naslednjih šolskih letih se ta prednost pri deklicah še povečuje. Fantje pa pozneje kažejo večjo prednost na področju matematike; deklice kot razlog za pomanjkanje zanimanja navajajo strah pred neuspehom. Iz tega je mogoče sklepati, da bi zmanjšanje strahu dekletom lahko koristilo in spodbudilo njihovo zanimanje za matematiko. Po OECD bi morale učiteljice in učitelji te ugotovitve vključiti v svoje učne ure in na učence in učenke prenesti svoja lastna prepričanja in pričakovanja. Glede na te rezultate potrebujejo fantje več spodbude pri branju, deklice pa pri matematiki. Uspeha pa ne morejo doseči samo učiteljice in učitelji; družina in socialno okolje otrok sta vpeta v proces socializacije in morata otroka pri tem načrtno podpirati (prim. OECD, 2009).
